“Burkina ti zleze pod kožo”

Polona Čeligoj je že tretja Bistričanka, ki je v okviru pravične trgovine delovala kot prostovoljka v zahodnoafriški državi Burkina Faso, v času francoske kolonialne zasedbe imenovani Zgornja Volta. Polona je v tej revni, a slikoviti pokrajini, v Bobo Dioulasso, drugem največjem mestu države, preživela kar leto dni. Zakaj toliko? “Zato, ker ti Burkina zleze pod kožo.”

Odpri galerijo

Svetovno gibanje pravične trgovine, ki je alternativni sistem trgovanja med skupinami proizvajalcev iz ekonomsko deprivilegiranih, nerazvitih držav Afrike, latinske Amerike ter jugovzhodne Azije in potrošniki, je zelo razširjeno po zahodni Evropi. V Sloveniji je pognalo korenine pred desetimi leti, odkar deluje v Ljubljani, na Starem trgu, v trgovini 3MUHE. V njej se kot prostovoljci “kalijo” mladi, pa tudi starejši ljudje, ki jim je human odnos do sočloveka pomembna vrlina za katero so pripravljeni žrtvovati svoj čas, pa tudi denar.

Polona Čeligoj, med prijatelji Vida, iz Ilirske Bistrice, diplomirana vzgojiteljica, ki je za leto dni zapustila varno službo v enem od ljubljanskih vrtcev in se podala v daljno Afriko, je zagotovo iz takšnega testa. Že v domačem kraju je od mladih nog delovala kot aktivist Rdečega križa ob svoji mami Nadi Čeligoj, sekretarki občinske organizacije. Od mladih nog je bila članica taborniškega Roda snežniških ruševcev, kjer je bila nekaj let tudi starešina. Ta organizacija, v kateri je Polona aktivna vrsto let, sloni na vzgoji mladih v humanem duhu.

Če vse to strnemo, potem ne preseneča njena vključitev v pravično trgovino, ki sloni na prostovoljstvu z namenom posredovati evropskemu potrošniku izdelke in pridelke revnih prebivalcev našega planeta , ki jih sicer multinacionalne trgovske verige tega sveta izkoriščajo in potiskajo v še večjo revščino.

“V trgovini 3MUHE, edini takšni v Sloveniji, delam pet let. Enkrat na teden dežuram na Starem trgu, pripravljamo pa tudi seminarje in okrogle mize. Nekaj časa je takšna trgovina delovala tudi v Mariboru, pa je zamrla, vendar opažamo, da se ljudje vse bolj zavedajo pomembnosti tega, kaj kupujejo in od kod prihajajo ti izdelki. Mislim, da smo v zadnjem času naredili veliko za ozaveščanje ljudi in da naš čas šele prihaja.”

Polona pojasni, da so ljudje, ki v nerazvitih državah proizvajajo ali pridelujejo, denimo na plantaži kakavovca v Boliviji, organizirani v zadruge. Pravična trgovina jim omogoči stalen dohodek ne glede na to, kakšna bo letina. “S pomočjo pravične trgovine se uveljavljajo tudi v lokalni skupnosti, kar omogoča njihovim otrokom, da se šolajo. Ne gre tudi zanemariti socialne note v delovanju pravične trgovine.”

Polona je bila že prej dvakrat v Burkini Faso, vendar za krajši čas, tokrat pa kar za leto dni: od lanskega do letošnjega julija. “Nikoli si nisem predstavljala, da bom odšla v to deželo za dalj časa. Ko sem se prvič odpravljala, so me vsi blagohotno opozarjali naj pazim, ker da ti Burkina zleze pod kožo. Ko sem šla prvič v Burkino kot turist, sem potovala sama. Imela sem težave, ker tedaj še nisem znala francosko, a je nekako šlo. In resnično, takoj ko stopiš iz letala, te nekaj prevzame. Z domačini sem kmalu navezala stike in tako se je začelo.”

Bo že držalo, da je nekaj privlačnega na teh ljudeh, saj so po koncu kolonialne dobe spremenili ime dežele Zgornja Volta v Burkino Faso, kar v domačem jeziki pomeni Dežela pokončnih ljudi. Kot bivša francoska kolonija je Burkina ostala frankofonska države, ljudje večinoma govorijo francosko.

Vsi Polonini obiski in bivanje v Burkini so bili v Bobo Dioulasso, ki je za prestolnico države Ouagadougou drugo največje mesto. V tem mestu deluje organizacija Kafuli, kar v jeziku domačinov dioula pomeni “združiti se”. “S Kafulijem sodeluje naše partnersko društvo Humanitas iz Ljubljane, v naši trgovini 3MUHE pa prodajamo izdelke njihovega združenja. Zato me je že ob prvem, povsem zasebnem obisku zanimalo, kako deluje njihovo združenje.”

Kot vzgojiteljico in taborniško mentorico jo je še posebej zanimal njihov program dela z otroki, zato je svoj dopust porabila za prostovoljno delo. V Kafulu se je srečala s Slovenci, tudi z Bistričankami, ki so tu delale kot prostovoljke. “Kafuli je prava bistriška 'kolonija', saj sem bila jaz za Katjo in Petro že tretja Bistričanka v tem združenju.”

Prve izkušnje so bile torej za Polono zelo spodbudne, zato se je ponovno odpravila v Afriko, Burkina pa ji je vse bolj lezla pod kožo.

“Moje enoletno bivanje v Bobo Dioulassu je bilo na povsem prostovoljni podlagi, saj nisem za delo in bivanje dobila nobenega plačila in sem se preživljala s svojim denarjem. Leto dni sem bila na razpolago njihovemu združenju. V sodelovanju in v dogovorih z vodstvom Kafulija sem sodelovala pri njihovi dejavnosti glede na potrebe. Veliko pa je bilo tudi sodelovanja s Slovenijo, predvsem z našo pravično trgovino. Začeli smo sodelovati tudi z Gimnazijo s Ptuja.”

To sodelovanje je bilo še posebej zanimivo, saj so začeli dijaki ptujske gimnazije lani izvajati velik projekt, v katerem so pripravili osnutke izdelkov, ki so jih potem izdelovali domačini v Kafuliju. Polona je občasno pomagala tudi v knjižnici združenja, kot vzgojiteljica pa je delala tudi z otroki. Predvsem s tistimi, ki so bili s Slovenijo posredno povezani preko projekta botrstva.

“V projekt botrstva je vključenih preko 80 otrok združenja. Večino teh otrok sponzorirajo starši iz Slovenije, ki običajno mesečno prispevajo okrog 30 evrov za njihovo šolanje. Ti otroci se lahko preko interneta v knjižnici povežejo s svojimi botri.”

Kot tabornica od malih nog je Polona sodelovala tudi z burkinskimi skavti ne nekaj njihovimi tabori. Kot vneta odbojkarica je našla tudi športno druščino, ogromno pa je delala z ženskami tkalkami.

“Dejavnost Kafulija sega na tri področja. Eno je vzgojni pristop s knjižnico, kamor se prihajajo učit in si izposojat knjige študentje in dijaki iz te mestne soseske. Lahko uporabljajo tudi internet. Druga pomembna dejavnost je pravična trgovina, ki združuje njihove obrtnike, izdelovalce nakita, skulptur iz lesa, brona, usnja in še kaj. Veliko skupino pa predstavljajo ženske tkalke, s katerimi sem veliko delala.”

Osnova tkanja je burkinski bombaž, iz teh tkanin pa potem izdelujejo različne izdelke, ki jih je moč dobiti tudi v trgovini 3MUHE.

Zanimiva dejavnost združenja je tudi turistično trženje. Na voljo imajo namreč nekaj ležišč za turiste kar prinese nekaj denarja.

“Na voljo je hiška s tremi sobami in ravno v času, ko sem bila tam, je bil obisk še kar velik. Turisti so po večini Francozi, pa tudi domačini. Združenje Kafuli si je s svojo dejavnostjo pridobilo velik ugled v svojem mestu, predvsem v tej mestni četrti, kjer smo si z nekaj akcijami, kot denimo odstranitvijo divjega smetišča, pridobili ugled. Ob sodelovanju prostovoljke s Češke smo naredili velik korak pri promociji združenja in njegovih dejavnosti.”

Kot je povedala Polona, zaenkrat Kafuli sodeluje z njihovo trgovino v Ljubljani. Glede na to, da 3MUHE sodelujejo z Ezo, veliko zadrugo iz Avstrije, so imeli letos precej naročil tudi za Avstrijce, ki prodajajo izdelke Kafuja v svoji državi. Od letos pa združenje prodaja svoje izdelke tudi v manjši trgovini, butiku v Bobo Dioulassu.

Če človek živi leto dni med domačini v neki tuji deželi, se velja vprašati, kakšen je njegov odnos do njih. “Mene je prevzel njihov neskončni optimizem, kljub temu, da je Burkina ena najrevnejših držav v Afriki. V medsebojnih odnosih znajo poskrbeti eden za drugega in vedno bodo ob vsaki stvari rekli, saj bo, se bo že uredilo. Vsak stik in pozdrav z njimi se ne konča kot pri nas z vprašanjem, kako si in odgovorom sem dobro, pač pa te ob pozdravu vedno vprašajo, kako si, kako je družina, kakšna bo letina.”

V regiji z glavnim mestom Bobo Dioulassom se večina ljudi preživlja s kmetijstvom. Tako kot v vsej Burkini tudi tu pridelujejo ogromno bombaža, za lokalne potrebe pa tudi riž. Država ima veliko naravnih bogastev, ki pa jih tako kot povsod po nerazvitem svetu izkoriščajo multinacionalne korporacije.

Kako pa se človek iz srednjeevropskega prehranskega okolja znajde v povsem drugačni kulinarični sredini? “V Burkini največ jedo nekakšno redko polento, imenovano 'to' iz koruze, prosa in ostalih žitaric. 'To' prelijejo z različnimi zelenjavnimi omakami. Druga najbolj običajna hrana je riž. Če si kuhaš sam, so tvoji obroki lahko zelo pestri, saj je pri njih veliko zelenjave in sadja. Med sadjem je veliko takega, kot denimo mango, ki je pri nas dragocen sadež, v Burkini pa ima vsaka hiša po nekaj dreves manga, kot imamo pri nas jablane.”

Na vprašanje, kako je porabila prosti čas, je odgovorila, da po državi ni hodila ravno veliko in se je zadrževala v okolju, kjer je delala. “Bobo Dioulasso je kulturna prestolnica Burkine s številnimi prireditvami. Ker imam rada glasbo, sem obiskovala koncerte, saj se v mestu vsak teden od četrtka do nedelje vrstijo glasbeni nastopi.”

Če se na koncu zadržimo še pri potrošniških navadah in nakupih, bi omenili, da je v frankofonski Burkini poleg domače denarne enote prisoten tudi evro. Kakšen je njihov potrošniški standard?

“Ko nakupuješ v njihovih trgovinah, ne moreš izbirati mleka, saj dobiš lahko le mleko v prahu ali kondenzirano. Ko sem prišla po letu dni nazaj v Slovenijo in gledala velike police, na katerih je neskončno število tetrapakov mleka, sem bila kar šokirana. In ko sem na blagajni kupila zavojček bonbonov za 1,60 evra, sem preračunala, da bi s tem denarjem lahko en dan preživela njihova šestčlanska družina.”

Po vsem povedanem izzveni vprašanje, če bo ali če bi šla še v Burkino, zelo nesmiselno. “Seveda bi šla, v Slovenijo pa bi prihajala na počitnice. A kaj, ko je treba od nečesa živeti. Da bi tam našla zaposlitev, pa je skoraj nemogoče.” TOMO ŠAJN

---