... pa sladke plastične sanje!

Ja, spanje ni kar tako oziroma, kakor bi rekli danes, “kr neki”. Strokovnjaki pravijo, da dober spanec krepi srce, ožilje, možgane in sploh ves organizem. To je bilo verjetno ljudem jasno, še preden je bilo znanstveno dokazano. In najbrž si tudi zato zvečer običajno zaželimo lahko in mirno noč ter sladke sanje.

Mirnejše noči in predvsem sladke sanje končno spremljajo tudi proizvajalce (pre)sladkih pijač. Vsaj zaenkrat so se znebili davčne grožnje, zaradi katere so vsi po vrsti, z izdatno podporo Miličeve Gospodarske zbornice Slovenije, bili plat zvona in pripravljali kovčke za odhod z grenke strani Alp. Nisem sicer zasledil, kam bi selili to svojo proizvodnjo, a verjetno nekam, kjer se zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov požvižgajo na težave, ki jih sladke pijače povzročajo. Tja, kjer so tovrstni standardi nižji. Afrika bi bila najbrž primerna. Tja je “razviti” svet najbrž izvozil že vse, kar je preveč umazano in kar bi kazilo podobo naših čistih in urejenih mest in vasi. Ali pa morda Kitajska.

Če je mogoče sklepati po izjavah Kitajcev na nedavno končani konferenci o podnebnih spremembah, češ da ne bodo žrtvovali “razvoja” in zmanjšali izpustov toplogrednih plinov, potem si tudi zaradi sladkih pijač najbrž ne bi belili glave. Resda hodijo okoli z maskami na obrazu, so pa zato iz leta v leto bolj in bolj razviti. Le kam bodo oni selili umazano industrijo, ko bodo končno razviti? Verjetno tudi v Afriko. Kakorkoli. Diskusije okrog davka na sladke pijače so spet opozorile na dvoličnost družbe, ki kratkoročne dobičke kuje med drugim tudi na račun zdravja soljudi. Dolgoročno bomo tako in tako v minusu, saj bodo - ali pa so že? - stroški odpravljanja posledic, ki jih povzroča uživanje sladkih pijač, bistveno višji od dobička njihove proizvodnje in prodaje. Še posebej če vemo, da gredo k sladkim pijačam običajno še hitra prehrana in malodane sesilno življenje za televizorjem, računalnikom ali pametnim telefonom. To, da so sladke pijače pravzaprav strup, da povzročajo zasvojenost in podobno, je že dolgo znano. Tako dolgo, da bi moral predlagani davek zaživeti že davno, in ne samo v Sloveniji. Tako dolgo, da bi davek morali predpisati v Bruslju, namesto da določajo, kako ravno prav rdeča morajo biti jabolka in kako ravno prav ravne kumarice. Tako dolgo, da bi se morali proizvajalci sami vprašati o upravičenosti in posledicah svojega ravnanja. Pa se ne sprašujejo. Pač pa grozijo s selitvijo proizvodnje in izgubo delovnih mest.

Ta izgovor seveda vedno vžge in je vžgal tudi tokrat, saj je vsakomur jasno, da so delo in delovna mesta ključnega pomena. Tudi tista v miljonih tovornjakov, v Cinkarni Celje, v trboveljskem podjetju Lafarge Cement in drugih podobnih podjetjih blizu in daleč, kjer proizvodnja ne ogroža “le” zdravja nesrečnikov, ki živijo v bližnji in nekoliko bolj oddaljeni okolici, pač pa ogroža zdravje celotnega planeta in človeštva z njim. Je pa res, da ima naš planet tako dolgo življenjsko dobo, da bo verjetno zlahka preživel človekovo lahkomiselnost in aroganco. Veliko teže bo s tem opravil človek sam. Očitno mu je za lastno zdravje in zdravje planeta bolj malo mar. To nam nenazadnje sporočajo udeleženci prej omenjenega vrha na temo klimatskih sprememb, ki se pravzaprav niso zares dogovorili o ničemer. Zakaj bi morali prav mi zmanjšati število tovornjakov na cestah! Slišim in berem, da bi mi pravzaprav radi bili tranzitna dežela. Več ko bo izpušnih plinov, bolj nam bo toplo in manj bomo prabili za kurjavo. Pa še objektov nam ne bo treba energetsko sanirati. Dobro, morda bomo malo stali v kolonah na avtocestah (pozorni bralci se bodo spomnili, da se od letošnjega poletja temu reče, da bomo uncali) in morda bomo malo pokašljevali, a to je pač cena razvoja. Tako pravijo tudi Kitajci. Važno, da bomo še vedno lahko izbirali največjega kmeta in najboljšega šefa gostilne, zraven pozobali malo čipsa in ga poplaknili s svojo najljubšo mešanico vode, sladkorja ter čudovitih umetnih barv in arom. Z mehurčki ali brez, in v plastenki, če je le mogoče. Plastenke so priročne, lahke in če ti padejo na tla, se sploh ne razbijejo.

Šalo na stran, tudi plastika je iz istega vica (ki bi bil smešen, če ne bi bil žalosten) kot sladke pijače. Tudi ta najeda zdravje. Zdravje ljudi in planeta. Zadnje čase veliko slišimo o plastiki v morju. In ne le o tisti, ki jo vidimo s prostim očesom, na morski gladini ali v kakšnem nesrečnem žepu notranjosti zaliva. Slišimo predvsem o tako imenovani mikroplastiki, ki je s prostim očesom sicer ne vidimo, je pa pravzaprav povsod. Tudi v ribah in drugih organizmih, ki prejkoslej končajo na naših krožnikih. In mikroplastika ni pravzaprav nič drugega, kot na zelo drobne koščke razcefrane plastenke, plastične vrečke, ribiške mreže, zamaški, sodi itd. Skratka, tudi tisto, kar velikokrat po nepotrebnem kupimo ali vzamemo in potem zavržemo. In tudi to, da je plastike preveč in da bi nujno morali zmanjšati njeno uporabo, je znano že dolgo. Pa lahko kljub temu na televizijskih zaslonih zasledimo reklamo, kjer se en kuhar pred drugim hvali z goro piščancev, kupljenih v enem izmed mega nakupovalnih središč, lepo zapakiranih, vsakim v svojo priročno plastično embalažo. Morda pa bi morali obdavčiti to. Celo pred sladkimi pijačami. Pa sladke sanje! ROBERT TURK

---