(Se žal še) ne

V deževnem juliju 2014 so volilci in volilke Slovenije za novega mandatarja izbrali sina znamenitega telovadca iz obdobja vrhunca socializma, Mira Cerarja.

Nihče ni javno omenil skupine strokovnjakov za usmerjanje zavesti javnosti, ki je gotovo najzaslužnejša za ohranitev levoidne neoliberalne kapitalne premoči pod Triglavom. Pa bom to prvi storil jaz: “Zelo do popolnoma strokovno so opravili svoje delo!” Ne bom sicer čestital, ker nisem hvaležen. Vesel pa sem odločitve uredništva pričujočega tiskanega medija, da bo objavilo tale pogovorni potret z mladim človekom, ki s svojim delom in z razmišljanjem v Istri pod Slovenci jutrišnjim časom zares odpira vrata.

> Potem ko si temeljito maturiral na koprski gimnaziji, si iz Pirana še prihajal v Koper in tu dovolj študiral. Česa si se naučil v šolah in kako zdaj gledaš na svoje formalno izobraževanje?

“Sprva sem se želel vpisati na grafično šolo v Ljubljani oziroma na umetnostno zgodovino, vendar mi je pri obeh vpisih zmanjkala ena pičla točka. Na Fakulteti za humanistične študije v Kopru se je smer Dediščina Evrope in Sredozemlja izkazala kot dobra izbira. Študij med umetnostno zgodovino in arheologijo mi je ustrezal. Rad sem poslušal zgodbe iz preteklosti, krepile so mojo radovednost in željo po risanju. Na predavanja sem začel nositi svojo drago skicirko in vanjo dnevno slikal zgodbe. Eden izmed predavateljev je hitro opazil, kaj počnem, ni me nahrulil, dobil sem prvo resno študentsko delo kot arheološki risar. Od knjig in branja mi je uspel premik k praktičnemu delu. Obe šoli, likovna gimnazija in fakulteta, sta bili le medij, skozi katerega sem lahko ohranjal svojo ljubezen do slikanja oziroma ustvarjanja.”

> Si prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in zakaj ne?

“Na zavodu (še) nisem prijavljen. Prijavil (se še) nisem zato, ker sem si po končani fakulteti želel živeti leto, v katerem bi se posvetil sebi in drugim. Hotel sem le ustvarjati in drugim nuditi ustvarjanje oziroma razstave, iskati ljudi, ki jih zanima isto kot mene. Danes mi postaja (žal) jasno, da se je na zavod potrebno prijaviti, kajti od samostojnega slikanja (se žal še) ne da živeti. Odločitev, da porabim eno leto zgolj zase in za ustvarjanje, je bila morda odraz strahu, da enkrat tega ne bom več mogel početi.”

> Iz preddeževnega taborjenja v Baški grapi ste se julija vrnili prej. Kako je bilo?

“V Koritnici je bilo krasno, vendar smo od celotnega taborjenja imeli zgolj 3-4 sončne dni. Taborniki pa se znamo zabavati tudi, ko vreme ni najboljše. Seveda postane tečno, ko po treh dneh dežja ne veš več, kako sušiti lastne cunje, vendar se splača potrpeti, saj menim, da ti več miru da dež v gozdu kot sonce v mestu. Glavno pa je, da so se otroci, zaradi katerih slednji tabor tudi počnemo, imeli lepo.”

> Je biti pri tabornikih zate pomembna izkušnja (šola)?

“Sam sem se vpisal k tabornikom leta 1997. Tedaj smo ravno tako taborili v Koritnici. Nisem se vpisal zaradi želje po gozdu in naravi, ampak zaradi prijateljev. Kasneje me je začela zanimati tudi narava. Med taborniki je skupina ljudi, ki mi največ pomeni, taborniki so moja družba. Taborništvo mi je dalo tudi praktične-življenjske izkušnje. Prišli smo iz narave in se vanjo (nazaj domov) tudi vračamo. Priznam, da hodim na taborjenja tudi zaradi tega, ker na takšen način uspem najti še zadnji kanček spominov na mladost in na norosti.”

> Kaj znaš in kaj rad delaš?

“Znam reči, za katere niti sam ne vem, in se marsikdaj presenetim. Ljudje se bojimo, da določenih stvari ne znamo, vendar so to le rampe v glavah. Najraje rišem in ustvarjam in ustvarjeno pokažem ljudem. Tako iščem nove prijatelje. Z ustvarjanjem poučujem predšolske otroke. Bogatim naše mesto. Znotraj Kuda Esko krepimo skupino ljudi, ki radi slikamo in ob tem prenašamo neprepoznanost in nenagrajenost. Ne vem, ali nam bo v skupini lažje, nam bo pa zagotovo lepše. Mislim, da je ustvarjalnost mladih premalokrat omenjena in velikokrat namenoma prikrita, morda ker je ta mladina aktivnejša. Rad vzpodbujam vrstnike, najraje pa mlajše, da ustvarjajo in ne skrivajo svojih del doma. Nekoč bo v Piranu na področju likovne umetnosti še večja skupina ljudi dokazovala svoj potencial.”

> Kje si se naučil tega, kar znaš in kar rad delaš?

“Nona mi je pokazala, kaj pomeni biti dober (velikokrat pa tudi, kaj pomeni dobro jest). Oče me je navduševal nad risanjem, mama ga je pri tem podpirala. Starša me nista učila, kaj moram misliti in kaj ne. Sta mi pa jasno nakazala, kaj je dobro in kaj slabo. Iz te osnove sem se naučil pristopati k ljudem pozitivno, predvsem pa aktivno.”

> Zakaj rad rišeš in kaj želiš s tem doseči?

“Rišem, ker mislim, da te vplivi iz današnjega časa težje zadenejo, če se znaš lastno izražat in misliti z lastno glavo. Veliko nevšečnih informacij, ki jih dnevno dobivam v možgane, uporabim tako, da jih obrnem ter jih skušam oblikovati v igrivo in ironično likovno celoto. To je temelj mojega načina izražanja. Prepričan sem, da današnji čas zanemarja ustvarjalnost, človekovo domišljijo in samostojno razmišljanje.”

> Kakšni so tvoji likovni načrti?

“Prostovoljno in iz ustvarjalne nuje se lotevam številnih projektov. V mesecu avgustu razstavljam v tunelu med Izolo in Strunjanom, z društvom konec avgusta in v začetku septembra prirejamo štiri večere tretjega Festivala obzidja, v oktobru prirejam močno želeno razstavo s prijateljem-umetnikom Evgenom Čopijem Goriškom iz Sečovelj, za zimo pa se še ne ve.”

> Kakšen odnos imaš do lokalnih volitev, ki so pred vrati?

“Če že grem na kakšne volitve, grem na lokalne volitve, saj menim, da so slednje tiste, ki lahko prinesejo spremembe v domačem kraju. Po izkušnjah sodeč predvidevam, da nas bodo ponovno pričeli premamljati z velikimi arhitekturnimi novostmi in gradbeniškimi megalomanskimi projekti. Sam ne padam na te finte, saj v vodilnih iščem predvsem željo po tem, da prebivalcem domačega kraja omogočijo življenje in spremembe, po katerih sami stremijo.”

> Kaj pričakuješ od človeka, ki bi s pomočjo glasov tvoje družbe mladih in s podporo glasov druge samoglave mladine prišel do statusa občinskega svetnika ali svetnice?

“Od takega po možnosti mladega človeka bi si želel predvsem poslušanje in posledično poskušanje ter iskanje rešitev. Poskusiti bi moral združiti interese takih pridnih in mladih, ki se iz dneva v dan trudijo pokazati svojo enkratnost, vendar so žal velikokrat odrinjeni na rob. Znati bi moral(a) občutiti mesto in ljudi, ne pa slediti dobičku in tujim ter velikokrat osebnim interesom. Nihče se pretirano ne posveča medgeneracijskim odnosom, ampak se raje potrudijo za turiste. Prepričan sem, da turisti znajo prepoznati stanje iskrenosti in enkratnost določenega kraja. Sam mislim, da lahko pride do takšnega stanja le z iskanjem in z vzpostavitvijo sožitja med samimi prebivalci, kar je nedvomno pogojeno s prepoznavanjem avtentičnosti oziroma potenciala, ki ga v sebi nosi vsak od nas!”

MARKO BRECELJ

---