(Ne)veseli december

Veseli december vsakič pride, ne glede na to, ali si ga želimo ali ne. Razkazuje se v dopadljivi bleščavi, pa naj bodo to razkošno okrašena krožišča in ulice v središčih mest, umetelno polepšane izložbe ali na videz prijazna, najsvetleje ozaljšana trgovska središča. Vse zato, da bi se korak zaustavil in bi se vsaj malce odprle denarnice. Čeprav le za drobnarije, ki so tako zelo poceni. Vprašanje pa je, ali se ob tem odpirajo tudi naša srca in z njimi dobrotljivost v vzdušju veselega pričakovanja česa lepšega, novega, boljšega, prijaznejšega ...

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

Od veselega decembra si največ obetajo trgovci, ki živijo od potrošnikov. Pa tudi občinarji, saj bi bil brez zadovoljnih prebivalcev ogrožen njihov obstoj. Za med letom storjene grehe in krivice se skušajo odkupiti z lučkami na pročeljih, z drevesci, prazničnimi sejmi in sprevodi. Pa tudi država, v srži odvisna od splošnega razpoloženja državljanov, skuša s spravljivimi toni in popuščanjem pri sprejemanju bolečih ukrepov varčevanja pomiriti državljane, češ da ni takšen rabelj, kot se zdi preostalih 334 dni v letu.

Na praznično vzdušje in svetla čustva ljudi trkajo tudi nekateri, ki si obetajo, da jim bo uspelo za lastno dobro prepričati potencialne dobrotnike, pripravljene sodelovati v dobrodelnih akcijah. Z njihovo pomočjo bi radi za svoje sicer bolj ali manj nujne in utemeljene potrebe zbrali čim več denarja. Kar je lepo in prav. A tudi dobrodelnost se nekje izčrpa, saj ljudje ne zmorejo v nedogled darovati, ker imajo tudi sami vse več skrbi in stisk. Vsaj večina.

V vse hujši krizi pa je - kakšen paradoks! - postala prav dobrodelnost skoraj edina oblika nujne takojšnje pomoči ljudem, ki so se nenadoma znašli na dnu, obupani in nemočni. Smola pa je, da na dobrodelnost v naši državi zadnje leto ali dve trčiš že tako rekoč na vsakem koraku, vsak mesec. Čut pomagati se k sreči v preprostih ljudeh še ni skrhal. Celo ostrí se, saj gre za primere velike nuje, za nesreče, zahrbtne bolezni ... A bati se je, koliko in kdo bo še lahko pomagal; kljub dobri volji in iskreni želji. Tudi dobrodelnost ima, kot vse v življenju, nekje mejo zmožnosti. Ker ima vsaka denarnica povprečnega dobrotnika svoje dno. Žal. Ko bi, po sili razmer, dobrotništvo usahnilo, pa v državi, ki se še vedno ima za socialno in humano, ni nobene alternative ...

Pod vtisom prazničnega pridiha se mnogi hote slepijo, da ni vse tako slabo, kot se zdi. Zato se pustijo zapeljati utripajočim lučkam in rajanju. Nočejo priznati, da je veselodecembrski cirkus le fasada. Slepilo, ki izhlapi že prvi teden januarja, ko so denarnice osušene, ko je hrana, ki so je nakupili preveč, že pokvarjena, ko je denarja malo ali nič, medtem ko položnice še kar prihajajo. Ta realnost je za ene sicer mukoma še sprejemljiva, za druge prav brezupna. Odvisna tudi od tega, koliko so nasedli tej decembrski fasadi.

Za tiste, ki jim že sproti zmanjkuje za preživetje, pa čarobnega decembra ni. Tudi za božič in silvestrovo bodo skuhali in jedli le tisto in toliko, kot jim dopušča naluknjana denarnica. Ali socialna podpora.

Tu je še velika množica osamelih, ostarelih, brezposelnih in bolnih ljudi. Tudi ti se praznikov ne veselijo, saj bodo prav zaradi sproščenosti drugih v ožji okolici še bolj sami, razrvani, žalostni. Pozabljeni od vseh in vsakogar. Nekateri tudi od ožjih svojcev, saj so zanje že sicer breme in obveza zaradi potreb po negi, oskrbi, klepetu ali preprosto družbi. Zato in zaradi nujnih vsakdanjih obveznosti zanje pred prazniki nimajo časa. Ali si ga nočejo vzeti, ker jim ne znajo in ne zmorejo več pomagati ...

Je torej presenečenje, da so ljudje vse bolj črnogledi, obupani, depresivni? In tudi zato vse bolj agresivni, nasilni? Da hodijo naokrog mrki, odljudni in da preklinjajo praznike? Da se raje zapirajo v stanovanja, ker jih razsvetljena mestna središča pehajo v zagrenjenost? Ranjeno dostojanstvo jih je pripeljalo v odljudnost, zadirčnost, napadalnost, sovražnost. Hudobni postajajo, polni gneva, nekateri se opijajo ... Vse to pa vodi v bolezni in na temna stranpota.

K sreči je še vedno veliko posameznikov, ki si iskreno prizadevajo blažiti stiske drugih. To so občudovanja vredni, pozitivno naravnani ljudje dobre volje, prežeti z optimizmom, obdarjeni z veliko mero empatije. Delajo prostovoljno in zato, ker si iskreno želijo pomagati ljudem v stiski.

So motorji dobrodelnih akcij in prireditev ter poskrbijo, da zbrani izkupiček vedno pride v prave roke. Izkupički so še vedno presenetljivo visoki, saj je povprečen Slovenec, kljub krizi, še zmeraj pripravljen pomagati in darovati, kolikor zmore. In darujejo ponavadi tisti, ki niti sami nimajo prav veliko.

Tisti pa, ki bi zlahka odprli denarnice, razen svetlih izjem, najraje pogledajo proč in se poskrijejo v svoje domove, natrpane z bogastvom. Kopičijo ga največkrat zato, da z njim polnijo lastne notranje praznine in zaradi grabežljivosti. Za bogastvom se pehajo, ker jim najpogosteje ni dano občutiti preprostih čustev - ljubezni, dobrote, veselja, sočutnosti. Ker ne vedo, kaj sta prijaznost in spontanost, se jih drugi izogibajo. Zato so tudi oni vse bolj osamljeni in otopeli, vredni pomilovanja in usmiljenja. Da bi vse to prikrili, se obdajajo z vsem, kar lahko kupijo - saj pristnega prijateljstva, nežnosti in ljubezni pač ni mogoče kupiti ...

Pomilovanja vredni so tudi tisti, ki veljajo za dobrotnike, pa to niso. Zato ne, ker podarjajo, kar ni njihova osebna last. Brez sramu in slabe vesti. Gre za predstavnike nekaterih družb in organizacij, ki ustvarjeni dobiček raje podarjajo za humanitarne namene kot državi za davščine in dajatve. Prav je, da gre ta denar za humanitarne namene. Napak in nemoralno pa je, da so predstavniki teh družb prikazani kot največji dobrotniki in se za takšne tudi sami imajo. Za “dobrotljivost” prejemajo celo priznanja. Oni osebno, ne pa njihovi zaposleni.

JASNA ARKO


Najbolj brano