“Ta narod je bil pripravljen golorok ustavljati tanke”

Vojko Otoničar, takratni miličniški komandir, se vojne za obrambo samostojne Slovenije spominja: “Enotnosti, solidarnosti in povezanosti se ne da opisati z besedami. Če tega ne bi doživel, bi težko verjel. Ta narod je bil pripravljen golorok ustavljati tanke”. Vojne do srečnega razpleta niso pripeljali le politiki, milica in teritorialna obramba, ampak tudi mnogi civilisti, ki so nase prevzeli tudi nevarne naloge. Četrt stoletja pozneje pa Primorce še vedno boli, da država zanemarja spomin na prvi dan vojne, na “dan prej”, ko so civilisti kot živi ščit stopali pred tanke JA. To početje je bilo zaletavo in brezglavo, danes razmišlja Aleksander Dekleva, proti kateremu je poročnik JA na križišču v Divači sprožil prvi strel v osamosvojitveni vojni. A v premislek dodaja: “Ne vem, kaj bi bilo, če bi vsi ostali doma …”

Vojko Otoničar: “Vse do 27. junija popoldne nismo imeli 
ukaza o uporabi strelnega orožja.” Foto: Jana Krebelj
Vojko Otoničar: “Vse do 27. junija popoldne nismo imeli ukaza o uporabi strelnega orožja.” Foto: Jana Krebelj

Na Primorskem ni nobenih nejasnosti: tod se je osamosvojitvena vojna začela dan prej. Vojko Otoničar, ki je bil takrat komandir postaje milice v Pivki, se še dobro spominja 26. junija pred 25 leti, ko je že nekaj pred 11.30 iz pivške kasarne na slovenske ceste krenila prva kolona tankov jugoslovanske armade (JA). Odpeljali so proti Postojni, s ciljem prek Rebrnic prodreti v Vipavsko dolino in od tam zasesti mejna prehoda Vrtojba in Rožna dolina. “Pričakovali smo, da se bo to zgodilo, a nismo vedeli, kdaj. Predvidevali smo, da bodo šli ven po proslavi,” Otoničar obuja spomine na dan, ko je bila vsa Slovenija v pričakovanju večerne slovesne razglasitve samostojnosti v Ljubljani, v Pivko pa se je že zjutraj, ko so začele iz vojašnice prihajati informacije o povečani vojaški dejavnosti in ogrevanju tankovskih motorjev, prikradla zla slutnja.

Tankom se niso smeli upreti z orožjem

Čez manj kot dve uri, ob 13.10, so prvi tanki zapeljali še iz vojašnice v Ilirski Bistrici. Od tam sta šli na ceste dve koloni tankov in spremljevalnih vozil; ena je krenila prek Podgrada proti Kozini in od tam na mejni prehod Krvavi Potok, druga pa prek Ribnice v Divačo in naprej proti mejnemu prehodu Lipica.

Kot dokazuje dnevnik dela koordinacijske podskupine za Južnoprimorsko pokrajino, so vodilne v državi o odhodu tankov iz vojašnice v Pivki obvestili že ob 11.35, a odziv v Ljubljani je ostal medel. “Vse do 27. junija popoldne nismo imeli ukaza o uporabi strelnega orožja. Ukaz je bil nenasilno oviranje kolon, torej organizacija barikad iz tekočega prometa ali barikade iz kamionov,” opisuje Otoničar. Miličniki so lahko le zavlačevali napredovanje tankov s postavljanjem barikad in nemočno opazovali, kako tanki sicer počasi, a vztrajno napredujejo k mejam, da se tam utrdijo na položajih. Državljani komaj rojene države pa dogajanja niso mogli mirno gledati: v več primorskih krajih so se ob organiziranih barikadah ali povsem spontano v svojih vaseh tankom postavili nasproti s svojimi telesi, z ostrimi besedami, kamenjanjem in podobnimi poskusi, da bi ustavili oklepno kolono.

Do danes se je ustalilo pojasnilo, da Ljubljana z nepričakovanim dogajanjem na Primorskem na praznični dan ni želela vznemirjati mednarodne javnosti, predvsem pa ni želela dati povoda za trditve, da je Slovenije izvedla agresijo, če bi prva napadla tanke še pred večerno razglasitvijo samostojnosti. Sredstva javnega obveščanja iz notranjosti države se 26. junija z okupacijo Primorske tako rekoč niso ukvarjala, uradna zgodovina pa bi na “dan prej” morda kar pozabila, če se ne bi Primorci sami - tudi z izdatno pomočjo časnika, ki ga zdaj prebirate - zavzeli za priznanje svojega doživljanja dogodkov.

“Odločili smo se, da jih bomo ustavili”

Na domačiji Aleksandra Dekleve so bili sredi košnje, ko je mimo njihove hiše v Vremski dolini peljala kolona tankov. Aleksander, takrat 21-letni študent, ki je leto pred tem odslužil vojsko, je skočil v avto in jim sledil proti Divači. Z gosenicami so orali po sredini ceste, da gre presneto zares, pa se je Aleksander zavedel, ko je na nasprotni strani ceste na brežini zagledal skoraj prevrnjeni avtomobil, ki se je nesrečno umikal vojaški koloni. V Dolnjih Ležečah je tanke, ki so se morali zaustaviti ob barikadah, peš prehitel in se pridružil ogorčenim domačinom na lokavskem križišču. “V tisti evforiji in uporništvu smo sklenili, da bomo ustavili kolono. Postavili smo moped čez cesto in kolona se je morala ustaviti pri njem,” se spominja. Iz tanka je skočil poročnik JA, začel je kričati, naj se umaknejo, Dekleva pa se je začel prepirati z njim in mu pojasnjevati svoj prav. “V nekem trenutku je potegnil avtomatsko pištolo in 'vžgal' mimo mene. Hotel nas je ustrašiti, da bi se umaknili. Žuganje z orožjem je dobra taktika. Vsak normalen človek, ki ni oborožen in pripravljen napasti nazaj, se bo umaknil. Zadeva se je hitro razkadila, milica ni imela komande, da bi reagirala, in šli so naprej,” se prvega strela, ki je odjeknil v vojni za obrambo samostojne Slovenije, spominja Aleksander Dekleva.

V spomin na prvi strel in na primorski “dan prej”, na križišču v Divači stoji spomenik. Danes Dekleva svoje takratno početje poimenuje kot čisto uporništvo in mladostno zaletavost, saj civilist proti tanku nima nobene možnosti, vendar ob tem doda: “Če ne bi bilo tega, ne vem, kaj bi bilo. Ne vem, kaj bi bilo, če bi vsi ostali doma …”

Mimo barikad in ljudskega gneva se je prebijala tudi kolona, ki je šla na mejni prehod Krvavi Potok. Ko so želeli tanki zapeljati čez železniške tire, da bi obvozili blokado v podvozu pod železnico med Hrpeljami in Kozino, jim je pot zastavil kar vlak, ki je takrat zapeljal na tire. Na Kozini so domačini in miličniki vojsko ovirali in zadrževali več ur.

Upor v Vrhpolju

Do večera 26. junija so tanki iz bistriške vojašnice le prišli na cilj, na mejo z Italijo, medtem ko tistim iz Pivke to še ni uspelo. Po tistem, ko so zaradi barikad na Rebrnicah spremenili načrt prodora v Vipavsko dolino in se preusmerili prek Landola in Bukovja proti Colu, da bi v Vipavo prišli skozi Sanabor in Vrhpolje, jih je v Vrhpolju pričakalo presenečenje.

Martin Groznik iz Vrhpolja ni pomišljal, ko je k njemu domov poklical predsednik vasi Branko Tomažič in predlagal, naj nad vas prek ceste zapelje svoj buldožer. Čez dober mesec bi se moral poročiti, z zaročenko sta pričakovala otroka in ob napetostih, ki so se pred vojno stopnjevale v Jugoslaviji, je že razmišljal, da bi si življenje uredil v Italiji. “Ko so prihrumeli tanki v Vrhpolje, nisem razmišljal več tako, ampak le še o tem, kako bi obranili Slovenijo. V mojem srcu je država Slovenija zaživela tisti dan. Premalo se slavi 26. junij!” se 25 let pozneje spominja tedanjih občutkov.

Groznik se je prek UKV postaje povezal z miličniki, ki so Vrhpoljcem sprva dajali navodila na daljavo, pozneje pa so se jim tudi pridružili. Buldožer so sprva postavili na cesto na vrh vasi in tam ovirali prve tanke, nato pa so ga preselili v vas, kamor je koordinacijska podskupina poslala na pomoč še dva težka tovornjaka. Tanki so skozi vas vozili v več konvojih, vsakič so naleteli na odpor, zaradi katerega naj bi kapetanu JA Edvardu Kovačiču vedno bolj popuščali živci. Groznik pove, da bi Kovačič morda z avtomobilom povozil Mirka Bogataja, če ga domačini ne bi zadnji trenutek rešili izpod koles. Zaradi oviranja je jugoslovanska vojska s seboj v vipavsko vojašnico odpeljala Bogataja in Petra Curka ter ju tam zadržala približno dve uri. To sta bila prva talca v slovenski osamosvojitveni vojni.

Zvečer so se v Vrhpolju zbrali mnogi vaščani in ljudje iz sosednjih krajev, da bi s sajenjem lipe na trgu pred cerkvijo počastili rojstvo države. Naključje je hotelo, da med proslavo prednje pripeljal še zadnji konvoj, ki je zaostajal za kolono. “Nekaj sto ljudi se je usedlo na cesto pred tanke. Vsi smo imeli občutek, da smo Slovenci in da imamo prvič v življenju priliko imeti svojo državo. Nihče ni niti pomislil, da bi tank lahko povozil sto ljudi,” se spominja Groznik. V njegov spomin se je zapisalo, da je predsednik vasi po skoraj uri napetih pogajanj uspel doseči, da je tank ustavil motor. Zbrana množica je zapela Zdravljico in se umaknila, tank pa je odpeljal proti Vipavi.

Oklepna kolona je naslednji dan nadaljevala pot iz Vipave proti Vrtojbi in Rožni dolini ter spet naletela na barikade in hud odpor domačinov. Ves čas so domačini vojski zastavljali pot, zlasti veliko se jih je na cestah zbralo v Dornberku, kjer so na pripadnike JA metali kamenje in celo cvetlične lonce. Vojska je tam uporabila tudi orožje. Krogle so se zarile v fasade hiš, zadele pa tudi enega od domačinov. Na križišču med Biljami, Mirnom in Vrtojbo se je vojska proti ljudem spet postavila z orožjem in ranila pet civilistov.

“Ko so prebijali zadnjo blokado na mostu čez Vipavo, smo iz Ljubljane dobili dovoljenje za uporabo orožja. To je bilo pozno popoldne. A ko so prebili zadnjo blokado, nismo imeli več pravega položaja za njihovo ustavitev, zato smo na koordinacijski skupini sklenili, da jih pustimo na mejne prehode in si ob prvi priliki te prehode povrnemo,” se spominja Drago Vidrih, vodja koordinacijske podskupine za Severnoprimorsko pokrajino; skupine, ki je usklajevala delo milice, teritorialne obrambe in civilnih struktur.

Sledili so dnevi pogajanj in tudi bojev za mejne prehode od Istre do Posočja, taktiziranj za zavzetje obmejnih stražnic, izčrpavanj kasarn z izklapljanjem elektrike in vode, depeš, v katerih je JA grozila z zračnimi napadi na pomembne infrastrukturne objekte in civilno prebivalstvo …

“V gostilni v Štorjah vprašajte za teran”

Ko se je pokazala premoč slovenske strani, se je vojaštvo JA v obmejnih stražnicah in na mejnih prehodih začelo predajati samo, ponekod pa so se razvneli tudi boji, ki so jim sledila zajetja vojakov. Najbolj odmevno je bilo dogajanje v Rožni dolini. Nekaterim vojakom, ki se niso strinjali z ravnanjem JA, je uspelo tudi pobegniti iz kasarn.

Zvone Vatovec, ki je bil na občini Sežana načelnik oddelka ljudske obrambe, še zdaj hrani več fasciklov gradiva, ki priča o tedanjem dogajanju na Krasu in v Brkinih. Med gradivom so tudi poimenski seznami vojakov JA, ki so prebegnili ali bili zajeti na območju takratne velike sežanske občine. “Skozi naše evidence je šlo 468 vojakov, nekaj pa so jih tudi starši direktno odpeljali domov. Za Slovence smo imeli center v gostilni v Štorjah. Ko smo obvestili starše, smo jim rekli, pridite v Štorje v gostilno in vprašajte, ali imajo kaj terana za prodati, in dali vam bodo vašega sina.” Spominja se pogajanj za fanta iz Škofje Loke, ki je hotel pobegniti iz karavle Lipica, a mu je tamkajšnji “kapo” zagrozil, da ga bo med begom ustrelil v hrbet. “Več dni smo se pogajali, da bi ga izpustil, a ga ni hotel. Fantu je nato vendarle uspelo pobegniti. Njegovi starši so dva dni spali v Sežani, da so lahko sina srečno odpeljali domov.”

Prebeglih in zajetih vojakov je bilo vedno več. Sprva so jih vozili na Barko, nato pa so zanje uredili zbirni center na Misličah. “Nekateri fantje so z veseljem prišli na našo stran, nekateri - še posebej Srbi - pa so rekli, da služijo domovini. Spraševali so se, kako naj se vrnejo domov kot dezerterji. Veliko moralnih dilem so imeli. Sprva smo fante kar takoj pošiljali na vlak in so šli domov, a izvedeli smo, da jih vojaška policija že pred Zagrebom pobira z vlakov in jih pošilja nazaj v enoto. Ko smo to izvedeli, smo jih raje poslali v zbirni center in počakali na ugodnejši trenutek za njihovo vrnitev,” se spominja Vatovec.

Oskrba prebeglih in zajetih vojakov na kraškem in brkinskem območju je bila sprva, dokler teritorialna obramba ni vzpostavila zbirnega centra v stari šoli na Misličah, v veliki meri prepuščena civilistom na terenu. Vaščani Mislič so pomagali tako vojakom JA, ki jih je bilo treba preobleči in oskrbeti, kot slovenski vojski, ki je v šolo dovažala zajete vojake in tiste, ki so se vdali. Stanka Dekleva z Mislič se spominja zlasti sodelovanja s slovensko vojsko. To so bili časi, ko je bil v Brkinih le po en telefonski priključek za vso vas. Na Misličah je bil v veži njihove hiše in gospa Dekleva se spominja, da so se teritorialci, preden so telefon potegnili v staro šolo, noč in dan izmenjevali pri njem. “Bili so tako zvesti in predani svojemu delu. Niti v kuhinjo nisi hoteli priti, stalno so bili na hodniku pri telefonu in tam sprejemali in oddajali sporočila. Govorila sem jim, pridite in počivajte, ampak nič. Če sem jim hotela kaj ponuditi, sem nesla prav k njim, da so si tam postregli.”

Brkinske vasi, Bogu za hrbtom, so bile kot nalašč za takšne dejavnosti, se strinja Stanka Dekleva, ki si zaradi nesebične pomoči ne pripenja medalj za zasluge. “Ko se je zgodila ta vojna, so šli vsi vaščani vsestransko na roko in bili so srečni, da so lahko pomagali.”

Jugoslovansko vojsko so pustili na cedilu

Poseben vpogled v agonijo JA so imeli civilni uslužbenci v vojašnicah. Vojašnice so zaposlovale civilne mojstre različnih poklicev, na primer tankovske mehanike, avtoelektrikarje, orožarje, radiomehanike, vzdrževalce, elektrikarje in kurjače. Pavel Kovačič iz Ilirske Bistrice je bil kurjač. Spominja se, da je na prvi dan vojne prišel v službo že navsezgodaj, da je zanetil kotle in je vojska začela pripravljati zajtrk za kakih tisoč ljudi v obeh bistriških kasarnah. Dopoldne je elektro podjetje kasarnam izklopilo elektriko, elektrikarja pa takrat že ni bilo več v službo, da bi zagnal generator. Kovačiču, ki je po poklicu sicer elektrikar, se je uspelo izgovoriti, da nima pooblastil in orodja za zagon. Po izklopu elektrike se je v kasarni v Trnovem začela prava živčna vojna, se spominja. “V vojašnici so videli, da se nekaj dogaja in so iz priročnih skladišč začeli nositi strelivo, da so ojačali svoj položaj. Ojačali so stražarska mesta in podvojili stražo. Vhod v vojašnico so zaprli z debelo verigo.”

Ob 13. uri, ko je končal z delom, ga niso več spustili domov. V vojašnici naj bi ostal do nadaljnjega, a se mu je čez nekaj ur uspelo izmuzniti skozi odprtino v ograji in pobegniti. Prestopil je v TO, zaradi osebne varnosti pa so ga teritorialci skrivaj odpeljali prek Mašuna na Cerkniško, v kraj Žilce, kjer je bil podobni zbirni center kot na Misličah, le da je bil namenjen prestopnikom s postojnskega, pivškega in bistriškega konca. Ko so bile Žilce polne, so jih preselili v lovsko kočo v Čohovem. Na Cerkniškem se je Kovačič srečal z mnogimi sodelavci. Domov niso smeli klicati, da ne bi razkrili skrite lokacije, vseeno pa mu je uspelo prek zaupnikov sporočiti sestri, naj gre k sorodnikom. Kot je izvedel pozneje, so ga pripadniki JA dvakrat iskali na domu.

“Odhod civilnih uslužbencev, večinoma domačinov, Slovencev in Hrvatov, je za JA pomenil oslabitev,” meni Kovačič. JA je ostala brez ljudi, ki so v zakulisju opravljali pomembna dela. Kovačič se spominja, da so iz Žilc nekateri civilni mojstri odhajali na Bloke, kjer so takoj začeli inštruirati teritorialce na primer o uporabi protitankovskih raket. Spominja se, da so med čakanjem v Žilcah pripravili vse potrebno za hitro postavitev poljske bolnišnice, a se je vojna k sreči razpletla tako, da je niso potrebovali.

Kmetje so skrivali orožje

Vojno za obrambo samostojne Slovenije je iz centra kot najvišje poveljniško telo usmerjala Republiška koordinacijska skupina. Iz kleti Cankarjevega doma je koordinirala vse vojne operacije slovenske milice, teritorialne obrambe in civilne obrambe. Na ravni pokrajin je republiška skupina komunicirala s podskupinami. Na Primorskem sta delovali dve: koordinacijska podskupina za Severnoprimorsko pokrajino, ki jo je vodil Drago Vidrih, in koordinacijska podskupina za Južnoprimorsko pokrajino pod vodstvom nedavno umrlega Antona Želeta. Na nižjih ravneh so delovale še občinske koordinacije.

Naši sogovorniki, ki so v vojni sodelovali po “službeni dolžnosti”, izpostavljajo predvsem to, da so vedno lahko računali na ljudi, civiliste, ki so pomagali, kakor so zmogli. “Ljudje so se spontano odzivali. Hodili so na oddelek in spraševali, ali kaj potrebujemo, ponujali so od hrane naprej. Enotnosti, solidarnosti in povezanosti se ne da opisati z besedami. Če tega ne bi doživel, bi težko verjel. Ta narod je bil pripravljen golorok ustavljati tanke. V Pivki je neka gospa stopila pred tank, pljuvala, vanj metala pesek, nek moški je vrgel kamen v oficirja. V kupoli ga je zadel v glavo, tako da se je sesedel v tank ... Narod je bil pripravljen iti z nami do konca,” se spominja takratni komandir milice Vojko Otoničar.

Zvone Vatovec hrani seznam kakih 50 domačinov, ki so ponujali to in ono, od svojega avtomobila naprej, če bi bila potreba. Med pogovorom omenja številna imena ljudi, ki niso imeli nobene uradne funkcije, pa so vseeno prevzeli velike in tvegane naloge.

“Čutili smo, da za nami stojijo ljudje,” poudari tudi Drago Vidrih. Tesne vezi s civilisti je Vidrih tkal že kot načelnik Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) na severnem Primorskem. Po tistem, ko je JA maja 1990 razorožila teritorialno obrambo, je morala MSNZ pridobiti nove zaloge orožja in Slovenijo pripraviti na morebitni neposredni napad JA. “Orožje, ki smo ga vozili iz Kočevske Reke v naše kraje ali pa ga kradli iz vojašnic JA, smo hranili pri ljudeh, pri kmetih, pri teritorialcih, ki smo jim zaupali. Mislim, da ni nobena družina, noben naš pripadnik, noben civilist odrekel sodelovanja. S ponosom so čuvali orožje med sodi, med krompirjem, na senikih …” pove Vidrih.

“Večina tistih, ki so bili na različnih položajih, je bila v osamosvajanje Slovenije vpeta od razorožitve TO maja 1990 do 26. oktobra 1991, ko je zadnji vojak JA zapustil Slovenijo skozi koprsko pristanišče,” to, da se osamosvajanje Slovenije ni začelo in končalo z desetdnevno vojno, izpostavi Vidrih. “Tudi referendum se ni zgodil slučajno. Konec septembra 1990 nas je na eni od nočnih sej v Ljubljani prišel osebno spoznat predsednik parlamenta France Bučar in njemu smo morali poročati, koliko orožja imamo zbranega. Ko smo sešteli, da je za vso Slovenijo zbranih med 20.000 in 22.000 kosov orožja - brez policijskega in lovskega orožja - je rekel, 'zdaj gremo lahko v razpis referenduma in lahko tudi obranimo to, kar pripravljamo'.”

Malo žrtev je zmaga in ne poraz

Primorska je samostojnost obranila s sorazmerno malo žrtvami. Po vojni so se pojavili očitki, da je bil ta del Slovenije preveč pasiven in da tod ni bilo dovolj bojev. “Na koordinacijski podskupini smo ukaze dvakrat premislili in nismo šli v direktne odprte spopade, kot smo imeli zaukazano. Ponosni smo, da smo tako ravnali in prihranili žrtve tudi na naši strani. Od ministrov Bavčarja in Janše smo požrli kakšno kritiko, da nismo bili dovolj ostri, a ko smo kmalu po vojni odkrivali spominsko ploščo na Upravi za notranje zadeve Nova Gorica, je Bavčar v slavnostnem govoru rekel, da smo dosegli vse zastavljene cilje. Včasih ne gre samo streljati, ampak je treba uporabiti tudi razmislek, kako boš reagiral in izpostavil svoje ljudi,” pojasnjuje Vidrih.

Ob 20. obletnici osamosvojitve je o teh očitkih naš časnik govoril tudi Dušan Moljk, načelnik Uprave za notranje zadeve Koper. Tako je opisal pogovor z Antonom Želetom, ki naj bi mu povedal, da si v Ljubljani želijo več akcije in mrtvih: “Kaj, sem rekel, še enega, da slišim, da ni mrtvih, to samo idioti lahko govorijo, neprištevni. In sem rekel, dokler sem jaz tu, mrtvih ne bo, ker na naši strani so naši, policisti in teritorialci, na drugi strani pa so vojaki, ki služijo vojaški rok, in pa podoficirji, ki 'veze' nimajo, za kaj gre, saj so celo mislili, da so jih napadli sovražniki z zahoda.”

Najbolj krvavo je bilo dogajanje v Rožni dolini in na Škofijah, kjer so med spopadi umrli po trije pripadniki JA. Dva pripadnika JA sta umrla tudi v Črničah, na tovornjaku JA, ki ni upošteval prepovedi izhoda iz kasarn. Po tistem, ko je ustrahoval domačine, je bil v boju ubit še poveljnik stražnice v Novi vasi. Prav v času vojne je na minskem polju za pivško kasarno umrl še civilist, nikoli identificirani tujec, ki je po vsej verjetnosti iz katere od bližnjevzhodnih držav ilegalno bežal na Zahod.

Na slovenski strani je bilo v bojih več ranjenih, nihče pa ni podlegel strelnim ranam. Edina smrtna žrtev vojne na Primorskem je bil Stanislav Požar, pred vojno zaposlen kot civilni delavec JA. Ubit je bil kot sopotnik v osebnem avtomobilu, ko se je peljal mimo vojašnice v Pivki.

JANA KREBELJ


Najbolj brano