Zaradi migrantov je vse drugače tudi na hrvaškem bregu Sotle

V hrvaško vas Ključ Brdovečki, kjer migranti prečkajo zeleno mejo s Slovenijo in se napotijo v Rigonce, približno vsake štiri ure pripelje nov vlak s 1500 tujci. Delavci komunalnega podjetja za vsako skupino poberejo smeti, tako da za ljudmi, ki pešačijo skozi vas, skoraj ni sledov. Življenje domačinov pa se je vseeno zelo spremenilo. Po opravkih ne morejo takrat, kot bi si želeli, nekateri se bojijo bolezni, predvsem pa vsi težko gledajo trpljenje majhnih otrok.

Pred mostom so begunce in migrante čakali hrvaški prostovoljci. Na svoji mizi so imeli dovolj hrane in pijače, da so 
lahko oskrbeli vsakega, ki je prosil zanju. Foto: Leo Caharija
Pred mostom so begunce in migrante čakali hrvaški prostovoljci. Na svoji mizi so imeli dovolj hrane in pijače, da so lahko oskrbeli vsakega, ki je prosil zanju. Foto: Leo Caharija

KLJUČ BRDOVEČKI > Vlak z migranti je na železniško postajo Sutla pripeljal ob 10.30, kake pol ure pred tem so se s kombiji pripeljali policisti in se začeli razporejati vzdolž približno kilometer dolge ceste, ki vodi od postaje do mostu čez reko Sotlo. Domačini so takrat končevali zadnje opravke, saj se takrat, ko gredo skozi vas migranti in begunci, ne morejo odpraviti nikamor.

“Ko pride vlak, ne moremo nikamor”

“Žal nam je otrok, a kaj moremo. Prihajajo podnevi, tudi ponoči po dvakrat, trikrat ... To noč so pripeljali ob 22. uri, ob dveh zjutraj in še enkrat, ko se je začelo daniti. Majhni otroci - družine imajo po pet, šest otrok - hodijo ponoči skozi vas,” je ponavljajoče se prizore opisala vaščanka Vesna Mady. “Ko pride vlak, domačini ne moremo nikamor.”

Mož Goran jo dopolni, da si želi zlasti izboljšanje higienskih razmer zaradi nevarnosti bolezni. “Ob železniški postaji so trije veceji,” pokaže na tri kemična stranišča, “a ko pridejo z vlaka, vsi hitijo naprej. Nimajo časa, da bi se ustavili. In kaj bodo tri stranišča za 1500 ljudi?” Na poti do meje se nato marsikdo olajša ob ograjah in zidovih hiš.

Ko na postajo pripelje vlak, domačini že umaknejo svoje avtomobile na dvorišča in povsem sprostijo cesto. Na čelu množice, ki se začne valiti iz vlaka, so mladi fantje. Več sto jih je, nato pridejo na vrsto družine z majhnimi otroki, ki vedno nekoliko zaostajajo. “Ali ni žalostno?” je prizor opazoval domačin, medtem ko je pral vedra na svojem dvorišču. “Hello!” naju je ravno takrat pozdravljala ženska, zavita v odejo. “Ali veste, kam gremo zdaj?” je malo naprej spraševal mlad fant. “Kaj nas čaka v Sloveniji? Nas bodo naprej odpeljali z vlaki ali avtobusi?”

Paula Filipčič je dogajanje opazovala izza ograje svojega dvorišča. “Žalostno je, da moraš zapustiti svojo državo in ne veš, kaj te čaka. Mislijo, da se jim bosta tam cedila med in mleko, a ne bo tako,” je dejala, medtem ko sva opazovali družino s štirimi otroki. Mati je najmlajšega nesla v naročju, dva otroka, stara tri ali štiri leta sta se je držita za krilo in je niti za trenutek nista izpustita, medtem pa sta ves čas hlipala. Oče, ki je v vreči za smeti nesel prtljago, je hodil vštric z najstarejšim, starim največ šest let. Oče je bil obut v težke jesenske čevlje brez nogavic.

“Nič negativnega ne morem povedati o njih. Tudi policisti pazijo, da ne bi bilo kakega nereda,” je povedala Filipčičeva. Seveda tudi njo moti, da domačini ne morejo po svojih opravkih takrat, kot bi si želeli. Tudi strah pred boleznimi ni iz trte izvit: “Kdo ve, kaj vse lahko prinesejo. Včeraj popoldne so službe razkužile in temeljito počistile cesto. Vsakič za njimi ostane tudi nekaj smeti. To je normalno. Za vsako skupino delavci poberejo smeti.” Policisti, razporejeni ob cesti, ob mimohodu migrantov niso nosili obraznih mask.

Pot do mostu zdaj jasno začrtana

Pot do mostu čez Sotlo je zdaj jasno začrtana, tako da se nihče ne more izgubiti in zatavati v reko. Tik pred mostom na Hrvaški strani migrante in begunce čakajo tudi prostovoljci s hrano. Na izbiro so imeli sokove, vodo, mleko, jabolka in mandarine, ribje konzerve, kekse, kruh ... Za tiste, ki so se proti mostu pomikali najbolj počasi, za invalide in družine z otroki torej, je kakšne stvari proti koncu že zmanjkalo, a to vtisa, da Hrvaška te dni ljudi čez zeleno mejo pošilja na human način, ni moglo izničiti.

Prizori, ko so migranti bredli čez reko, so prizadeli tudi domačine, ki pa so prepričani, da ni šlo za namerno ravnanje hrvaške policije, ampak za splet nesrečnih okoliščin, zaradi katerih so migranti po nesreči skrenili s prave poti.

Ljudje na hrvaški strani ne morejo razumeti, zakaj se Slovenija in Hrvaška doslej nista mogli dogovoriti, da bi vlak z migranti odpeljal do Dobove. “Če bi Slovenija dovolila, da gre vlak čez mejo, bi bilo to boljše za vas in za nas,” je dejala Paula Filipčič. Tudi njeni sosedje, ki so prišli iz hiše na vrt, ko se je po kakih 45 minutah karavana pomaknila čez mejo, na polje pri Rigoncah, ne razumejo tega ravnanja. Hrvatje jih spustijo, zato da jih nato Slovenci na polju zbirajo skupaj. Zakaj?

JANA KREBELJ


Najbolj brano