Vsi nad vladajoče konservativce Davida Camerona

Le še dva dneva ostajata 3971 kandidatom na britanskih parlamentarnih volitvah, da prepričajo svoje volilce, ki se bodo pred skrinjice podali pojutrišnjem. Gre za najpomembnejše volitve v letošnjem letu ne le v Evropski uniji, temveč na vsem svetu.

LONDON > Po rojstvu princese so se angleški politiki spet znašli v osrčju medijskega poročanja. Enomesečna kampanja je bila le krona skoraj enoletnih priprav na tokratne volitve, ki so med najbolj izenačenimi in hkrati najbolj nepredvidljivimi v zadnjih desetletjih v Britaniji.

Enokrožni večinski sistem

Glavni boj se bije med tradicionalnima konkurentoma, konservativci in laburisti, ob robu pa se za najboljši rezultat potegujejo še druge stranke, ki jim javnomnenjske raziskave napovedujejo dobro podporo volilne baze, a je vprašanje, če bodo res lahko zamešale štrene glavnima strankama. Na britanskih splošnih volitvah namreč volijo po enokrožnem večinskem sistemu, kar pomeni, da se število dobljenih glasov ne prenaša avtomatično v število osvojenih parlamentarnih sedežev, zato se pogosto zgodi, da v spodnjem domu parlamenta dobi večino stranka, ki je volilci sploh niso večinsko podprli. Precej je tudi odvisno od taktike, v katera okrožja najpomembnejše stranke postavijo izvoljive kandidate, saj si tako sorodne stranke jemljejo (ali pa ne) glasove.

Poznavalci političnega dogajanja sicer pričakujejo, da bo prišlo ponovno do visečega parlamenta (“hung parliament”), kar pomeni, da zmagovita stranka sama ne bo imela večine in bo morala skleniti koalicijo. To je na prejšnjih volitvah storil David Cameron, ki je v vlado povabil liberalne demokrate Nicka Clegga, ki pa jim tokrat kaže slabše kot pred petimi leti. Njihovo vlogo bodo tokrat morda prevzeli evroskeptiki iz vrst Ukipa (Nigel Farage), ki so presenetljivo zmagali na lanskih evropskih volitvah. Takšnega uspeha si tokrat ne morejo obetati, toda z glasnim nasprotovanjem Bruslju in migracijam ter s populističnimi predlogi o dodatnih treh milijardah funtov letno za nacionalni zdravstveni sistem in o ukinitvi obdavčitve minimalne plače, pridobivajo podporo. A je vprašanje, kolikšna bo pogajalska moč evroskeptičnega Ukipa, saj njihova koalicija z laburisti ni možna, Cameron pa je bil v predvolilni kampanji njihova glavna tarča kritike.

Škoti kot jeziček na tehtnici

V podobnem položaju so škotski nacionalisti (SNP), ki so se po porazu na referendumu o neodvisnosti Škotske povsem pobrali in obvladujejo svojo volilno bazo. Osvojili naj bi približno 50 od 59 škotskih mandatov, v primerjavi s prejšnjimi volitvami predvsem na račun laburistov. S tem pa bodo najbrž postali tretja najmočnejša stranka v državi. Njihova nova voditeljica Nicole Sturgeon na glas nudi podporo laburistom pri oblikovanju vlade, ti pa so pri sprejemanju te podpore še nekoliko obotavljivi. SNP je sicer zelo levičarska stranka, predlaga tudi poseben davek za bogate bankirje.

Pretežni del Britancev, predvsem nižji sloji, je nezadovoljnih z aktualnim predsednikom vlade Davidom Cameronom, a se ta jeza razprši med različne struje, ki mu nasprotujejo. Cameronovi konservativci naj bi bili v gospodarstvu premalo ambiciozni, zato naj bi Velika Britanija izgubljala stik z najbolj razvitimi državami sveta. Nekateri ekonomski kazalniki so za konservativce res slabi, a po drugi strani poslovneži in tudi splošna javnost v gospodarskih temah manj zaupa njihovim glavnim izzivalcem laburistom, saj je še vedno prisoten spomin na njihovo vladavino od leta 1997 do 2010, ko so rekordno zadolžili državni proračun.

“Dobro življenje za vse” konservativcev

Zato konservativci očitajo laburističnemu prvaku Edu Milibandu in njegovi ekipi, da nima vodstvenih izkušenj in sposobnosti. Nasprotno pa laburisti napadajo konservativce, da so z neustrezno zunanjo politiko zmanjšali ugled in pomen Velike Britanije v svetu in v Evropski uniji. Glavna točka laburistov je sicer vsakoletno zmanjševanje primanjkljaja, a ne na račun srednjega razreda in družin, temveč z davkom na graščine, vredne več kot dva milijona funtov, in dvigom davkov za največje zaslužkarje (nad 180.000 evrov na leto).

Konservativci so odgovorili s programom, v katerem obljubljajo “dobro življenje” za vse v državi, sebe pa so označili za stranko delovnih ljudi. Ena od osrednjih obljub je razširitev pravice do nakupa s popustom za najemnike socialnih stanovanj. Napovedali so tudi izgradnjo 400.000 novih stanovanj v petih letih. Ob tem naj bi še ukinili davek na dohodek za prejemnike minimalne plače in podaljšanje brezplačnega otroškega varstva za tri- in štiriletnike na 30 ur na teden. Ostaja tudi obljuba izvedbe referenduma o članstvu države v EU do leta 2017.

Glavni boj za zmago poteka med konservativci aktualnega premierja Davida Camerona in laburisti Eda Milibanda.

Javnomnenjske raziskave sicer dajejo majhno prednost laburistom pred konservativci, kar pa ni odločilnega pomena. Vsaka od glavnih strank ima podporo približno tretjine volilcev. Po številu glasov bi bila na tretjem mestu Ukip, po številu mandatov pa škotska SNP, v komentarjih ob vseh anketah pa poudarjajo, da še nič ni odločeno ter da bo odločitev padla prav zadnji dan ali zadnjo uro četrtkovih volitev.

DENIS SABADIN

---