Vsa Evropa in ves svet bi morala žalovati

Prve vesti o terorističnih napadih so bile za Ano Stegu Vičič, Premko, za katero je Pariz drugi dom postal pred 48 leti, kot nočna mora. A iz te more ni bilo prebujenja v miren sobotni dan. Kljub tej preizkušnji pa Stegu Vičičeva ne izgublja vere v zmago dobrega, sožitja in solidarnosti.

Ana Stegu Vičič: “Pričevanja tistih, ki so prišli iz 
tega poboja živi, so me nekako prepričala, da je 
vse to res, in da to niso le  sanje, iz katerih se 
zbudiš in si nato oddahneš.” Foto: Tomo Šajn
Ana Stegu Vičič: “Pričevanja tistih, ki so prišli iz tega poboja živi, so me nekako prepričala, da je vse to res, in da to niso le sanje, iz katerih se zbudiš in si nato oddahneš.” Foto: Tomo Šajn

PARIZ > “Pričevanja tistih, ki so prišli iz tega poboja živi, so me nekako prepričala, da je vse to res in da niso le sanje, iz katerih se zbudiš in si nato oddahneš,” nam je svoje občutke po terorističnem napadu opisala Ana Stegu Vičič, ki je tudi predsednica Društva Slovencev v Parizu. Na njen naslov te dni prihajajo številna elektronska sporočila in izrazi solidarnosti od rojakov po svetu in doma: “Skrbi jih, če se nam ni kaj zgodilo, kako smo.” Njene misli pa so bile najprej pri žrtvah in njihovih bližnjih: “Tri dni žalovanja v Franciji. Vsa Evropa in ves svet bi morala žalovati.”

Mestna četrt Pariza, kjer je koncertna dvorana, je srčika sožitja kultur, različnih verstev, tipično prizorišče in vzorec francoskega načina življenja, nam je opisala sosesko, ki so si jo za tarčo izbrali teroristi. Družina Ane Stegu Vičič živi v bližnjem južnem predmestju Pariza, nekaj kilometrov od mestnega središča. V soboto so bile tudi tam ulice bolj tihe in prazne kot običajno. “Tudi tržnice ni bilo. Kot bi se vsi zavili v žalni šal. Mladi arabski predmestni poulični pohajači, ki so ponavadi zelo glasni, so le molče pogledovali mimoidoče. Povsod zaskrbljeni obrazi ...”

Zaradi dogodka so se pred njo ponovno odprla številna težka vprašanja, strahovi, dvomi. “Ponovno sem se vprašala, kako je mogoče, da rastejo 'otroci', ki kar tako streljajo v ljudi in ki gredo zatem prostovoljno v smrt. Kaj je narobe v družbi, v svetu, da prihaja do tega? Strah pred rasno ali drugo nestrpnostjo se je ponovno porodil v meni, tako kot januarja letos, ko je bil atentat na Charlie Hébdo. Preplavil me je dvom, ali bo po vseh teh tragedijah naša družba zmožna pravo besedo človečnosti in dialoga, ne pa samo jalovega obtoževanja, kdo je tega kriv.”

“Pariz se je odel v žalno obleko”, sporoča rojakinja s Prema Ana Stegu Vičič, a hkrati poudarja, da so se Parižani odzvali s sočutjem, kar krepi njeno vero v zmago dobrega, sožitja in solidarnosti. “Ljudje se prihajajo spoštljivo poklanjat žrtvam na kraj pobojev, prižigajo sveče, nosijo rože, dajejo kri za ranjence in so izredno sočutni, kar se mi zdi pomembno sporočilo, da bodo vztrajali, se borili za svoje vrednote in se ne bodo predajali strahu.”

JANA KREBELJ


Najbolj brano