Umetnine bi morale biti na ogled ljudem

Kaj pravi slovenski pregovor o zamujeni priložnosti, vemo. V dražbeni hiši Stadion so ocenili, da so svojo priložnost dobro izkoristili. Skupna vrednost izhodiščnih cen je bila 700.000 evrov, po dražbi pa so ocenili, da so dela prodali za približno 30 odstotkov več. Poznavalci likovne umetnosti pravijo, da so slovenske javne ustanove izgubile edinstveno priložnost, da dela iz zasebne zbirke znova postanejo dostopna javnosti.

TRST >Po zaključeni dražbi so v dražbeni hiši Stadion zelo zadovoljni. “Vesel sem, da so šla dela v roke Slovencev. To je zgodovina naroda in mora biti v lasti njegovih prebivalcev,” je bil v petek zvečer zadovoljen vodja dražbe, energični Adriano Princival, po rodu Italijan, ki pa tekoče govori slovensko. Da so bili kupci Slovenci, ni nikogar presenetilo. Italijani poznajo dela Lojzeta Spacala, Avgusta Černigoja in Zorana Mušiča, velikani slovenskega impresionizma pa zanje ostajajo še neodkrita skrivnost.

Iz zasebnih v zasebne zbirke

Na prste ene roke bi lahko prešteli dela, ki so ostala neprodana. Med njimi tudi delo Kanal pri BenetkahAntona Zorana Mušiča. V nasprotju s Konički iz leta 1947, ki so se povzpeli na 50.000 evrov. “Konički so iz obdobja, ko je najbolj všečen. Mušič v poznem obdobju pa se ukvarja s pretresljivo in težko dojemljivo tematiko,” je po dražbi komentirala umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki ravnokar pripravlja doktorat o Mušiču.

“Veseli me, da se pričenja končno obujati trg z likovnimi deli. Podobna dražba je bila pred kratkim v Ljubljani. Vemo, da je trg z likovnimi deli v slovenskem prostoru izredno skromen in se v vsem povojnem času ni izoblikoval do te mere, kot bi si slovenski likovni ustvarjalci želeli in zaslužili. Nismo se znali organizirati kot na Zahodu. V Trstu je drugačno vzdušje,” je po koncu dražbe povedala Nemčeva. Na dražbi je bilo čutiti ljubezen do likovnih del, a tudi nekaj grenkobe: “Želela bi si, da bi dela, ki so izjemnega pomena za slovensko kulturno dediščino, vendarle našla pot v javne institucije in galerije, kamor nedvomno sodijo. Želim si, da bi končno zmogli toliko pameti in srca, da bi postavili pravi muzej umetnosti 20. stoletja. Trenutno stanje ne zrcali vrednosti del, ki so jih slovenski umetniki ustvarili.”

Kot Primorko jo najbolj boli izguba del primorskih avtorjev, z večino velikanov je tudi sama dolga leta sodelovala. Med slovenskimi kulturnimi institucijami, ki so se dražbe udeležile, je bila Narodna galerija, ki je kupila tri umetnine. Prvi dve sta Mušičeva Avtoportret in Portret žene Ide iz zgodnjega obdobja, tretji pa je Dekle v profiluElde Piščanec, je povedala direktorica galerije Barbara Jaki. V Narodni galeriji namreč pripravljajo retrospektivno razstavo slik Elde Piščanec. V pripravi pa je tudi stalna zbirka Mušičevih del.

Eni zgovorni, drugi ne

Večina kupcev del višjega cenovnega razreda po dražbi ni želela govoriti o svojih nakupih, med bolj zgovornimi pa je bil Rado Race, znan tržaški odvetnik: “Cene so bile na začetku nizke, vendar so, vsaj za glavna dela, kar narasle. Kupil sem sliko Mateja Sternena z naslovom Pogled na Devin. Med vsemi me je najbolj zanimala. Malo zato, ker sem Tržačan in mi je Devin pri srcu, malo zato, ker njegovega dela še nimam.”

Pogled na Devin je na petkovi dražbi dosegel ceno 22.000 evrov in je bil med dražjimi deli. Manj sreče je imel Paolo Santangelo, eden redkih sogovornikov tisti večer, ki ni govoril slovensko. Dražbe v tržaški dražbeni hiši večkrat obiskuje, do sedaj še ni videl ne tako velikega števila ljudi ne tako raznolike množice. “Všeč so mi nekateri slovenski umetniki. Za nekaj del sem se potegoval, vendar nisem bil uspešen,” je še povedal.

Med občinstvom smo opazili tudi Igorja Gabrovca, deželnega svetnika Furlanije Julijske krajine: “Pričakoval sem več zanimanja. Po pričakovanjih so viške dosegla najboljša dela. Marsikatero delo velikih umetnikov pa je po mojem ostalo podcenjeno, kar dokazuje, da je manj denarja v obtoku.”PETRA MEZINEC

---