Štiri leta vojne v Siriji

Pred štirimi leti se je v Siriji začela “pomlad” z upanjem po demokratičnih spremembah in koncu režima Bašarja al Asada. A že kmalu so se sanje sprevrgle v moro državljanske vojne, ki je doslej zahtevala najmanj 200.000 življenj. Več kot 12 milijonov ljudi je beguncev. Za nameček pa nadzor s strahovlado prevzemajo džihadisti Islamske države.

DAMASK > Marca 2011 so v južnosirskem mestu Dara izbruhnili prvi prodemokratični protesti. Režim jih je skušal zatreti s silo, a to protestnikov ni ustavilo. Prej nasprotno, protestni val proti vladavini Bašarja al Asada se je še okrepil in kmalu razširil po vsej državi; julija je protestiralo že več sto tisoč ljudi.

A režim se ni dal in je odgovarjal s silo. Žrtve so bile številne, protestniki so se začeli braniti tudi z orožjem. Protesti so kmalu prerasli v upor in oborožen boj proti pripadnikom režima.

Konflikt v Siriji je preraščal v državljansko vojno. Uporniki proti režimu so začeli vzpostavljati lastno vojsko, začeli so se spopadi za mesta, naselja in ozemlje. Boji so leta 2012 dosegli prestolnico Damask in drugo največje mesto Alep.

Do junija 2013 je bilo po podatkih Združenih narodov v spopadih ubitih že približno 90.000 ljudi. Leto kasneje še enkrat toliko. Do marca letos so glede na podatke ZN in aktivistov našteli že 220.000 žrtev spopadov. Večina države je praktično že uničena. V spopadih se ni skoparilo niti s kemičnim orožjem, po ocenah ZN sta obe strani zagrešili številne vojne zločine, od pobojev in mučenj do posilstev.

Konflikt pa je kmalu prerasel zgolj boj proti Asadovemu režimu. Dobil je vse jasnejše obrise sektaške vojne med sunitsko večino in šiitsko manjšino Alavitov. Sirija je postala tudi prizorišče nekakšne nadomestne vojne med državami v regiji ter prestižnih bojev med ZDA in Rusijo. Slednja je s podporo Asadu vztrajno zavračala sprejetje kakršne koli resolucije v Varnostnem svetu ZN, ki bi morda lahko pomenila prihodnost Sirije Asada.

To je blokiralo iskanje politične rešitve, nakar so se začeli še spori znotraj že sicer precej razdrobljenega tabora upornikov. Med njimi so džihadisti tako imenovane Islamske države, ki so zavzeli obširna območja v Siriji in Iraku, vzpostavili kalifat in strahovlado s krutimi kaznimi, poboji in javnimi usmrtitvami vseh “nevernikov”, pripadnikov verskih manjšin in tudi siceršnjih nasprotnikov.

Svetu so začeli groziti s terorističnimi napadi, s tem pa dali konfliktu v Siriji novo dimenzijo. Vzpodbudili so nastanek nenavadne koalicije, v kateri ob siceršnjih zaveznikih z ZDA na čelu sodelujejo tudi še včerajšnji “sovražniki”, kot je na primer Iran, ki z iraškimi silami skupaj osvobaja sever Iraka. Tudi Asadove sile so dobrodošle v tem boju. V zraku je vseskozi tudi morebitno ameriško kopensko posredovanje v Siriji, nad čimer pa predsednik ZDA Barack Obama ni navdušen, saj bi to zagotovo pomenilo novo izčrpavajočo vojno za ZDA.

Konflikt v Siriji je povzročil tudi veliko humanitarno katastrofo. Po zadnjih ocenah EU kar 12,2 milijona Sircev oziroma več kot polovica vseh prebivalcev potrebuje nujno humanitarno pomoč. Število se je glede na lani povečalo za skoraj tretjino.

Sirski begunci predstavljajo vse večji problem tudi v sirskih sosedah, Libanonu, Jordaniji in Turčiji, v katerih naj bi si zatočišče poiskali najmanj štirje milijoni Sircev. Mnogi begunci se poskušajo prebiti tudi v Evropo, a številni končajo tragično pri poskusu prečkanja Sredozemskega morja.

Nič pa ne kaže, da bi se kriza v Siriji lahko kaj kmalu razpletla. Velesile poudarjajo, da je možna le politična rešitev, a politični proces je praktično povsem zamrl. Džihadisti IS tovrstne pobude gladko ignorirajo. Nasilje bo v Siriji zato stalnica še kar nekaj časa, v zahodnih medijih opozarjajo analitiki in opazovalci.

STA

---