Papež tudi na Avstro-Ogrsko vojaško pokopališče

“Obisk njegove svetosti bo, žal, zelo kratek,” je goriški nadškof Carlo Maria Roberto Redaelli komentiral podrobnosti septembrskega prihoda poglavarja RKC. Ostal bo od 9. do 12. ure in ne bo utegnil v oglejsko baziliko, kot je bilo sprva načrtovano. Zato pa bo poleg kostnice, v kateri so ostanki italijanskih vojakov, obiskal tudi pokopališče, kjer ležijo avstroogrske žrtve prve svetovne vojne.

GORICA, REDIPULJA > Obeležitve obletnice začetka prve svetovne vojne so seveda v znamenju globalne zaveze miru in izogibanja nasilnim konfliktom. A vendar ostaja zgodovinsko dejstvo, da so bili narodi, ki danes skupaj snujejo slovesnosti, pred stotimi leti srditi sovražniki.

Zato so gotovo zelo pomembne prefinjene nianse, ki jih očitno zmore zaznati vatikanska diplomacija.

Frančišek bo 13. septembra najverjetneje pred množico vernikov, tudi slovenskih, daroval mašo v kostnici v Redipulji, kjer so ostanki italijanskih vojakov, še prej pa bo obiskal pokopališče, kjer počivajo vojaki z druge strani strelskih jarkov. S to gesto pritrjuje svoji napovedi, da v Furlanijo prihaja “moliti za žrtve vseh vojn.”

O slovenskem imenu tega relativno majhnega kraja do nedavna ni bilo kaj veliko razpravljati, saj je bil vsaj v slovenskem medijskem prostoru kaj redko omenjen. Papežev obisk in obletnica začetka prve svetovne vojne nasploh ga postavljata v središče zanimanja. Dr. Silvo Torkar iz Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU se je pred kratkim javno zavzel za uporabo pristnejšega od obeh, sklicujoč se pri tem na znanega tržaškega imenoslovca Pavleta Merkuja. Sredipolje je zmotna rekonstrukcija s konca 19. stoletja in torej napačno ime. Pravilno se ime kraja glasi Rodopolje, lokalna narečna govorica pa je ime preoblikovala v Redipulja, ki je torej najbolj sprejemljiva oblika. Pa čeprav zveni “preveč podobno” italijanski različici Redipuglia.

Pa tudi besedam publicista Jurija Paljka, ki je ob napovedi obiska napovedal: “Veseli me, ker bo papež Frančišek znal izpeljati slovesnost krščansko in občečloveško, medtem ko lokalna politika na svojih slovesnostih poudarja predvsem zmago Italije v vojni.”

Goriški nadškof Redaelli je poudaril simbolični pomen izbire datuma obiska: “13. september je predvečer za nas pomembnega dne. Ozemlje današnje Goriške nadškofije je bilo pred stotimi leti del Avstro-Ogrskega imperija in zato se je za mlade na tem ozemlju vojna začela 14. septembra, ko so jih začeli pošiljati na fronto v Galicijo.”

Zgodovinar v Kobariškem muzeju, Jože Šerbec, ki se z zgodovino prve svetovne vojne ukvarja že desetletja, poudarja, da so vedno izbirali občečloveški pristop. Ker v veliki vojni ni bilo “dobrih in slabih vojakov.” Ampak le ljudje, ki so umirali za cilje svojih voditeljev. “Vsekakor pa je še kako pomembno, da državniki presneto dobro poznajo zgodovinska dejstva,” razmišlja Šerbec, ki si ob stoletnici vojne in med novicami o nemirnem evropskem vzhodu postavlja še pomembnejše vprašanje: “Pred stotimi leti se je začela vojna, ki si je, kot so govorili, nihče ni želel. A ko se je začel vrteti propagandni stroj v posameznih državah, ko je vlak odpeljal s postaje, ga ni bilo več mogoče ustaviti. So današnji evropski voditelji kaj bolj modri, manj zaletavi in egocentrični?”

VESNA HUMAR

---