“Za Trst se je po vojni začel dolg zaton”

Javno mnenje v Italiji pred vstopom države v prvo svetovno vojno na strani antante ni bilo naklonjeno vojni in se je nagibalo k nevtralnosti, rezultat same vojne pa je bil za Italijo kljub teritorialnim pridobitvam kolaps liberalne države in je imel za končno posledico uveljavitev fašizma, ocenjuje zgodovinar Fabio Todero.

TRST > Poznavalec prve svetovne vojne Fabio Todero, raziskovalec na deželnem inštitutu za zgodovino osvobodilnega gibanja v Furlaniji - Julijski krajini v Trstu, je spregovoril ob stoti obletnici vstopa Italije v prvo svetovno vojno.

Vstop Italije v vojno pred sto leti je bil v zraku že nekaj časa prej?

“V resnici se je v Italiji čutilo vojno klimo že od izbruha spopada poleti 1914. Zagotovo pa ni bilo razširjeno navdušenje nad vojno. Obstajala je sicer zelo glasna manjšina interventistov, a italijansko javno mnenje se je bolj usmerjalo k nevtralnosti. Vemo, da je bilo italijansko vojno posredovanje plod odločitve zelo ozkega kroga - kralja, predsednika vlade in zunanjega ministra, medtem ko ji je parlamentarna večina nasprotovala.”

Večini prebivalstva je bila zelo oddaljena misel, da bi šli v vojno, in to za kraje, kot sta Trento in Trst, ki so bili za večino Italijanov le malo več kot imena in niso vedeli niti, kjer ležijo.

Ampak iz tiska in književnosti tistega časa dobimo precej drugačen vtis. Vstop v vojno se predstavlja kot nadaljevanje vojn za združitev Italije iz 19. stoletja.

“Seveda je pri delu prebivalstva takšno zaznavanje, torej domoljubne vojne, ki jo kot tako doživljajo zlasti meščanski sloji, ki v veliki vojni vidijo nadaljevanje vojn iz časa Risorgimenta. Mnogi mladi častniki, zlasti rezervni častniki, torej študenti ipd., so šli v vojno v prepričanju, da s tem posnemajo junaštva predhodnih generacij in da bodo s to vojno dokončali proces narodnega zedinjenja.

To je prav gotovo stanje duha, s katerim se mnogi mladi pripravljajo na vojno, vendar govoriva večinoma o mladih izobražencih. Kar se tiče velike večine vojakov, naj bodo to kmetje ali delavci, pa je redko prisotno dojemanje pomena tega konflikta.

Kmalu pa so tudi tisti najbolj zagreti ugotovili, za kaj pri vojni v resnici gre.

To je eden najbolj tragično-fascinantnih vidikov velike vojne, in sicer protislovje med pričakovanji tistih mladih, ki so si želeli vojne, in resničnostjo tega spopada. Pričakovanja romantičnih naskokov konjenice ali napadov za zastavami in fanfarami so nekako plod poznoromantične kulture, navdihnjene z miti iz obdobja Garibaldija in Risorgimenta, ki so trčili s strašno realnostjo vojne strelskih jarkov.”

Je prva svetovna vojna vendarle pomenila združevalni moment nekega naroda, ki v končni fazi do tedaj ni niti govoril istega jezika?

“Strokovnjaki, ki so se ukvarjali z zgodovino jezika, nam pravijo, da je do tega v določeni meri dejansko prišlo. Gotovo je prišlo do srečanja oseb najrazličnejših regionalnih izvorov. Se mi pa zdi, da bi bila za zedinjenje države in njenega ljudstva morda primernejša druga orodja, denimo večja razširjenost šolskega izobraževanja. Na nek način je ta združevalni moment bil prisoten, so ga pa nato obilno mitizirali, tako film kot nekateri pisatelji.”

Kako pa je bilo s tržaškimi Italijani? So bili ob izbruhu vojne bolj zvesti podložniki avstrijskega cesarja ali italijanski domoljubi?

“Številke nam povedo, da so bili iredentizem oziroma Italiji naklonjena stališča v mestu sicer razširjena, niso pa bila večinska. Tudi tu je treba upoštevati družbeno sestavo mesta. Bolj ljudski družbeni razredi so bili v osnovi daleč od nacionalnih nagnjenj proti eni ali drugi državi. Med malomeščanstvom in srednjimi sloji pa so bili zagotovo razširjeni iredentizem in proitalijanska čustva. Kljub temu pa gre pri številkah, na primer številu italijanskih vojnih prostovoljcev, ki so izhajali iz Trsta, v primerjavi z množico tržaških Avstroitalijanov, ki so se šli bojevat za Avstro-Ogrsko, dejansko za zelo omejen delež.”

Kakšen je bil vojni davek za Italijo?

“Med letoma 1915 in 1917 se je na soški fronti odvilo 12 bitk. V njih se je italijanska vojska, predvsem v prvih bitkah, morala spopasti z avstro-ogrskimi četami, ki so imele skoraj povsod dominanten položaj. Zlasti v prvih štirih ofenzivah poleti in jeseni 1915 so se italijanske čete pognale skoraj nemočne proti avstro-ogrskim žičnim oviram, ki jih niso mogle podreti, saj še niso imele ustreznih bojnih orodij. V celi vojni je padlo okoli 650.000 italijanskih vojakov, od tega gre večno padlih pripisati prav prvima dvema letoma vojne.”

Koliko pa je resničnega na mitu o skrajni italijanski obrambi domovine na Piavi?

“Kot prvo je jasno, da so zaradi dejstva, da so se zdaj borili na italijanskih tleh, tudi tisti vojaki, ki so jim bili razlogi za vojno manj blizu, lažje našli motiv za boj - obrambo domovine. Kot drugo se je poveljstvo italijanske vojske prav od leta 1917 in po zamenjavi Cadorne z Diazem v vrhu generalštaba lotilo vrste propagandnih ukrepov, usmerjenih v vojake, da bi jih motivirali k boju.”

Kakšno pa je bilo ozračje med italijanskimi vojaki? Kako je bilo z dezerterstvom?

“Na splošno smo tako z vidika disciplinskih ukrepov kot z vidika primerov dezerterstva v bistvu v podobnem stanju kot pri drugih evropskih vojskah. Kvečjemu se leta 1917 beleži manj primerov revoltov, ki so bili denimo razširjeni med francoskimi četami na zahodni fronti. Kar pa ne pomeni, da jih ni bilo. Pravzaprav je najbolj znan primer brigade Catanzaro prav iz poletja 1917.

Zagotovo pa se je odnos vojakov v obdobju 1915-1917 ter potem v zadnjem letu vojne razlikoval. V italijanski vojski se, tako kot drugod, beležijo primeri dezerterstva, vojakov, ki se niso vračali z dopustov, ter samopoškodovanj. Vse to priča o tem, kako strašna je bila izkušnja vojne za vojskujoče.”

Kaj je bil rezultat vojne za Italijo?

“Ne glede na teritorialne pridobitve je bil končni rezultat vojne za Italijo žal kolaps liberalne države. Že med vojno je bila prisotna težnja k močno avtoritarnim oblikam upravljanja države, ki so imele za končno posledico uveljavitev fašizma.

Poleg tega italijanske oblasti niso dobro razumele duha in značilnosti ozemelj, ki so z raznimi mirovnimi sporazumi postala del narodnega telesa, niso razumele njihovih specifičnosti. Italijanske oblasti, tudi civilne, so kasneje imele dokaj trd odnos do prebivalstva, zlasti v bivšem avstrijskem primorju oziroma kasnejši Julijski krajini.

Po drugi strani je vojna močno izpraznila državno blagajno. Državno gospodarstvo, dotlej usmerjeno v vojno, se je moralo preusmeriti, to pa je povzročilo zelo hudo socialno krizo, znotraj katere so prišle na dan temne sile, iz katerih je izšel fašizem. Dediščina vojne je bila za Italijo, pa tudi za druge države, na primer Nemčijo, vsekakor težka.”

Kaj pa je vojna pomenila za Trst?

“Za Trst se je po vojni začel dolg zaton. Tega so več let prikrivale državne intervencije, s katerimi so oblasti skušale podpreti lokalno gospodarstvo v iskanju novih poti za razvoj mesta. To je začasno zdržalo, ni pa zdržalo po drugi svetovni vojni, ko je celotno tržaško zaledje dobilo drugačno državno usodo, mesto pa se je moralo zares soočiti z vsemi svojimi protislovji.”

STA

---