“Odločite se. In odločite se za ljudi.”

“Zdaj smo daleč od domovine, izgubili smo svojo življenjsko zgodbo, izgubili smo denar in dom. Ne vemo, kam gremo in kaj bomo počeli. V žepu imam 400 evrov in iščem novo življenje.” Te besede mladega Sirijca Abdurahmana najbolje povzemajo razloge in čustva vseh stotin beguncev, ki so v preteklih urah prihajali v Slovenijo, ne glede na to, od kod prihajajo.

Odpri galerijo

BREŽICE, OBREŽJE, BRDOVAC > Abdurahman je na dvorišču policijske postaje Brežice sam opozoril nase. Videl je skupino ljudi, ki so govorili drug mimo drugega in se je oglasil: “V naši državi velja za nekaj slabega in zlega, če sogovornika ne gledaš v oči.” Govoril je čez zeleno mrežo, ki policijsko dvorišče ločuje od ostalega sveta. Na eni strani moški, ženske in otroci iz Sirije, Afganistana, Irana, Sudana. Na drugi novinarji, fotografi in snemalci. Abdurahman je nosil modni, urbani rdeči klobuk. Lahko bi bil v predavalnici pravne fakultete, kjer je uspel končati tretji letnik. Lahko bi bil v glasbenem klubu v Damasku, od koder je doma, ali v parku v severnonemškem mestu, kamor želi priti.

“Iz nedržave smo. Iz Sirije.”

A je bil na betonskem dvorišču podeželske policijske postaje, obdan z mrežo in skoraj zadovoljen. Da so dobili hrano in pijačo, da so mu dovolili pod tuš in da policisti niso vzeli njegovih prstnih odtisov. Na vprašanje, iz katere države prihaja, je odgovoril: “Iz nedržave smo, iz Sirije.”

“Hodili smo in hodili, plačevali, nekaj so nam ukradli. Madžarska je zaprla vrata, zdaj ne vemo, če jih zapira tudi Avstrija. Prečkali smo reko - imamo otroke, imamo starce. Mednarodni skupnosti pošiljamo sporočilo: odločite se in odločite se za ljudi,” pravi in dodaja: “Ne bi iskali Nemčije ali Švedske, če bi lahko vzeli nazaj Sirijo, če bi lahko zrušili tega diktatorja. Samo to je potrebno. Zrušite Asada in nihče ne bo prišel več. Vsi Sirijci bodo spet imeli lepo življenje, kakršnega smo nekoč že imeli. Zgradili bomo svojo državo.”

Pritegnil je še en mladenič, ki svojega imena ni želel povedati: “Kaj naj vam sploh povem o Siriji? Saj veste že vse. Ni denarja, ni hrane, ni služb, ni varnosti.” Latakio je zapustil šele prejšnji petek: “Nismo počivali, nismo jedli. Samo humanitarne organizacije so nam dale nekaj hrane. Ljudje na poti so bili dobri z nami, zelo dobri.” Po poklicu je picopek, je povedal. Tako dobre so, kot italijanske, zagotavlja in večkrat ponovi: “Povejte ljudem, naj se ne bojijo Sirijcev. Nikomur ničesar nočemo, urejeni smo, ne mečemo smeti na tla, pospravljamo za seboj. Mnogi tu so iz drugih držav. Pri njih ni vojne. Pri nas pa je. Mi nimamo druge izbire.”

V Brežicah so postavili šotore

Včeraj je ves dan postopoma rastel pritisk na hrvaško-slovensko mejo. Begunci so prihajali iz Zagreba, do koder so jih pripeljali z vlaki in avtobusi. Nekateri so zadnji del poti opravili peš, drugi so se pripeljali s taksiji. Policisti v Brežicah, ki so nenadoma postale prvi sprejemni center za stotine ljudi, so bili dopoldne mirni, a zaskrbljeni. Vsako uro ali dve je pripeljala nova kolona kombijev, polnih prebežnikov. Kaj bodo naredili, če bo množica tako velika? Bodo uporabili silo? “To bodo odločili na vrhu,” je povedal policist, ki smo ga srečali v okolici mesta. “Raje ne mislim na to,” je zmajal z glavo.

V Brežice je v nekaj urah pripeljalo več vojaških tovornjakov z opremo. Člani civilne zaščite so ob pomoči skavtov postavili 19 šotorov in vanje namestili začasna ležišča.

Na mejnem prehodu Obrežje veliko nervoze

Na mejnem prehodu Obrežje je včeraj pozno popoldne vladala velika nervoza. Policisti so zaustavili več skupin prebežnikov, ki so v okolici prehoda skušali prečkati mejo. Približno 400 jih je bilo tam ob našem prihodu. Na slovenski strani so jih z avtobusi vozili v sprejemne centre. Policistom je pomagala predstavnica visokega komisariata ZN za begunce. “Policisti s prebežniki ravnajo korektno in ni večjih težav. Poskrbimo tudi za združevanje družin. Prav zdaj se bom odpravila na hrvaško stran iskat može teh žensk,” je pokazala na skupino, ki je stala ob cesti. Humanitarci društva Adra so ljudem na meji, ki so čakali, da jih policija registrira, pripeljali vsaj vodo. Hrane in wc-jev ni bilo.

Slovenski policisti novinarjem na mejnem prehodu niso dovolili svobodnega gibanja, mejne črte peš ni bilo mogoče prečkati, tako da se beguncem tam ni bilo mogoče približati. Pri tem so bili policisti precej osorni. Število policijskih ekip se je pozno popolne na mejnem prehodu krepilo. Območje je preletaval tudi helikopter.

Med policisti je vladalo pričakovanje, da bo noč precej hujša od dneva in da jim s skromnimi silami, ki so na razpolago, ne bo uspelo opaziti in ustaviti vseh skupin, ki se bodo napotile s Hrvaške čez mejo v Slovenijo v okolici prehoda.

“Povejte vaši vladi, naj nas spusti naprej”

Hrvaška se je zaradi 13.000 beguncev, ki so v državo stopili v enem dnevu, zlomila. Množice ni uspela več niti popisati, niti usmeriti ali zadržati. Begunci, ki niso uspeli prečkati meje, so posedali v Hramici, pri mejnem prehodu Dobrova. “Pridejo sem, se usedejo in čakajo na priložnost, da gredo v Slovenijo,” je povedala hrvaška prostovoljka Hana. “Imamo veliko parov rok, a nam manjka resurov. Ampak ljudje so se odzvali. Prinašajo hrano, vodo in obleko, tudi župan Brdovca se je takoj odzval ter poslal šotore, kontejnerje in wc-je,” je še povedala. “Nobenih slik, nobenih intervjujev,” je vzdihnil begunec iz Konga. “Utrujeni so,” je pojasnila Hana. “Že nekajkrat so poskusili prečkati mejo, a se vsakič vrnejo.”

Medtem ko so nekateri otroci spali na travi, drugi pa so se igrali okrog vaškega vodnjaka, so se nizale zgodbe. 16-letni Afganistanec, ki je v vojni zgubil očeta in bi rad preživljal mamo in sestro. 28-letna iraška strojna inženirka, ki meni, da kot ženska doma nikoli ne bo našla dostojne službe.

“Najhuje je, da nimamo odgovorov zanje. Še zase ne. Pravijo, da popoldne in zvečer prihajajo nove velike skupine. Ne vemo. Najbrž nas čaka dolga noč,” je zaključila Hana.

Pot od Dobove proti vzhodu, tik ob mejni reki Sotli, ki jo je noč in jutro prej prečkalo na desetine beguncev, je mirna. A na vsaki ravnini, na mestih, kjer je reka plitkejša in jo je moč, kot so nam povedali domačini v Vukovi vasi, brez večjih težav prebresti, stoji slovenski policijski kombi.

Reka ljudi pa ni tako pohlevna in šibka kot poletna Kolpa. Begunci se ne upirajo in so hvaležni za vsako pomoč, a njihov cilj je jasen: želijo naprej, želijo na sever. “Ali nimamo pravice do dostojnega življenja?” je vprašal mladi Afganistanec.

In zaman nas je spraševala tudi gospa v črnem. “Ali veste, kdaj nam bodo odprli ta vrata? Imam tri sinove na Švedskem, v Siriji sem v vojni izgubila moža. Ostala sem sama, prav sama. Kakšna bo naša prihodnost,” je zmajevala z glavo; po rodu je Palestinka in je bila nekoč že begunka. Bežala je v Sirijo.

“Sedem mesecev ima,” je povedal Sirijec, ki je v rokah držal sina. “Zaradi njega sva z ženo šla, veste. Če bi bilo zaradi mene, bi ostal. Ampak zanj me je bilo strah. Na ulicah sirskih mest civilisti umirajo vsak dan,” je spomnil. “Moje upanje? Priti na cilj,” je zaključil.

Ovira na begunski poti proti cilju je ta trenutek slovenska oblast. Dolenjska se s policijskimi blokadami, tulečimi sirenami na avtomobilih in patruljami v polni bojni opremi že spreminja v krizno območje. V naslednjih dneh se bo kriza počasi začela širiti proti severu in zahodu. “Vaša vlada je dobra, vi ste dobri ljudje, sporočite svoji vladi, naj nas spusti naprej, povejte jim to,” je skozi mrežo v Brežicah odločno govoril Sirijec. Njegov sopotnik pa nam je ponudil čokoladice. In nam zaželel srečno pot.

VESNA HUMAR

---