Zmagovalke druge fronte

V Kosovelovi knjižnici v Sežani je na ogled razstava o mestu in vlogi žensk na predvečer prve svetovne vojne. Ob stoletnem zamiku zgodovinarji šele v zadnjem času ugotavljajo, da so se ravno one večinsko bojevale in zmagovale na zaledni drugi fronti.

SEŽANA > “V prvi svetovni vojni so se tudi v zaledju odvijale bitke. Ta boj se je bil za obstoj družin in s tem vsega naroda in vodile so ga zlasti ženske. Za razliko od vojaške fronte pa nam je ta druga, domača fronta, bila do nedavnega skoraj neznana,” je povedala zgodovinarka dr. Petra Svoljšak, ki dela na Fakulteti za humanistiko v Novi Gorici in je predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa v Ljubljani. Ker jo zanima zlasti begunska plat vojne, se podaja pri iskanju podatkov tudi v tuje arhive. “Na Dunaju sem našla škatle, ki se jih človeška roka ni dotaknila od vojnih časov. V eni sem našla tudi cenzurirano pismo Slovenke iz Trsta, ki je na začetku vojne pisala svojemu možu, ki je končal v ruskem ujetništvu. V njem mu je potožila, da je v mestu lakota ter da je kruh, na katerega je čakala v vrsti štiri ure, tako slab, da ga še pes noče,” je povedala.

Verjetnosti, da je šlo to pismo pred 100. leti skozi roke katere od žensk, ki so delala na pošti, je pritrdila tudi njena stanovska kolegica dr. Urška Strle, ki dela na Filozofski fakulteti v Ljubljani. “Zaradi potreb so ženske množično začele delati tudi v poklicih, ki so bili prej rezervirani za moške in iz marsikatere take službe se niso pustile izriniti tudi po koncu vojne,” je predstavila povode za dosežene medvojne premike pri ženski emancipaciji.

O tem govori razstava 1914 - Položaj žensk na predvečer vojne, ki je od četrtka pa do 17. aprila na ogled v sežanski Kosovelovi knjižnici. V nizu razstav, ki bodo osvetlile ženske skozi vsa vojna leta, sta jo pripravila Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in Ustanova Fundacija poti miru v Posočju. Razdeljena je v več tematskih sklopov, od odzivov na sarajevski atentat, prek dobrodelnosti, zakonodaje in morale, izobraževanja deklet, skrbi za ženske in otroke, smrtnosti in rodnosti, do ženskih društev in ženskega časopisja, ki pa potem z letom 1914 praktično povsem zamrejo. Predstavljene so tudi teme oskrbe z živili, usode begunk in verjetno eden izmed najvidnejših poklicnih profilov, ki je tedaj stopil v ospredje - bolniška strežnica.

Ugotovitvi, da je bila sposobnost žensk, ki so v vojnih razmerah nahranile številne družine res neverjetna, je pritrdil tudi Pavel Skrinjar, kronist iz Sežane: “Moja nona je pogostokrat pravila, kako ji je sestra iz Velikih Žabelj prinesla vrečko bele polente iz sirka, s katero je uspela nahraniti pet otrok.” Marsikateri predmet ali podatek je pred izginotjem zaščitil tudi Srečko Rože, antikvar in lastnik vojaškega muzeja v Lokvi. “V Braniku so ženske za vojno industrijo delale iz koruze, ki je ostala pri ličkanju, vložke za v zimske čevlje vojakov,” je izpostavil eno od dejavnosti. In takih anonimnih zgodb je še mnogo, saj ugotavljajo, da je samo za obrambo Soške fronte in vzdrževanje avstro-ogrske armade ob Soči moralo v zaledju delati več kot pol milijona ljudi - večina je bila žensk.

BOGDAN MACAROL

---