Železo smo uporabljali 200 let prej kot v Nemčiji

Območje Škocjanskih jam je obljudeno in stalno naseljeno vsaj od pozne bronaste dobe. O izjemnem nadregionalnem pomenu območja priča množica gradišč in grobišč. Oboje predstavlja materialno in duhovno vez s preteklostjo, njenega pomena pa se šele začenjamo zavedati.

Škocjanski grič, strateško zelo pomemben  pomol nad ponorom reke Reke, je stalno naseljen že vsaj 4000 let, o čemer pričajo tudi bogati materialni ostanki.  Foto: Bogdan Macarol
Škocjanski grič, strateško zelo pomemben pomol nad ponorom reke Reke, je stalno naseljen že vsaj 4000 let, o čemer pričajo tudi bogati materialni ostanki.  Foto: Bogdan Macarol

DIVAČA, ŠKOCJAN > Človek živi v sožitju z naravo na območju Škocjana že vsaj od pozne bronaste dobe, to je že vsaj 4000 let.

Potomci gradiščarjev

Neprekinjeno poselitev na Škocjanskem griču, ki se je začelo z gradiščem, dopolnjuje sedem podobnih naselbin v njegovi bližini, ki so mu bila podrejena. “Gradišča so bila prva stalna naselja, ponavadi na višje ležečih krajih. Utrjena so bila z nasipom, kamnitim obzidjem ali leseno palisado. Glede na lego v pokrajini in velikost so imela različno namembnost: od naselja za ljudi do varovanja živine ali obrambnih funkcij,” je povedal arheolog Jošt Hobič. V rabi so bila do prihodov Rimljanov v prvem stoletju pred našim štetjem, nekatera tudi še do antike ali srednje dobe.

Medtem ko so posamezna gradišča neprekinjeno poseljena do danes, se je pri večini drugih kraj bivanja kasneje prestavil nižje. A vezi z njimi so se ohranile. “O tem pričajo tako imena, kot so Gradišče pri Divači, Gradiščica nad vasjo Gornje Vreme in Gradišče nad Gornjo Košano, kot tudi gradbeni material, vzet iz gradišč Škocjan, Stari grad nad vasjo Famlje, Valerija nad Danami pri Divači, Saline nad vasjo Dolnje Vreme ter Štirna nad vasjo Čepno, uporabljen za hiše, cerkve in dvorce,” izpostavlja Hobič.

Poleg materialnih vezi so se ohranile tudi genetske: “Nedvomne so tudi krvne povezave, saj je marsikateri od danes tu živečih domačinov potomec graditeljev in živečih v takratnih gradiščih.”

Predstavitev gradišč in grobišč spodnje doline reke Reke, ki je potekalo v divaški enoti Kosovelove knjižnice, je bila tudi prva javna predstavitev Odbora za varstvo kulturne dediščine Biosfernega območja Kras, ki deluje pod okriljem javnega zavoda Park Škocjanske jame. Naslednji dogodek odbora bo 19. marca, ko bo v Ilirski Bistrici predstavil bistriška gradišča.

V jamah skeletni pokop, zunaj žarni

Območje Škocjana, ki je imelo nadregionalni kultni značaj, saj so tu našli prazgodovinske daritvene predmete s širšega območja Evrope, je nadpovprečno bogato tudi z grobišči. “Neposredno okoli Škocjana so štiri gradišča, v soseščini, na Barki ter pri Stari Sušici, sta še dve,” je povedala arheologinja Špela Prunk.

Sama se je najbolj posvetila grobišču Brežec pri Škocjanu. Skupno so tu našli 325 grobov, ki datirajo od 11. do 5. stoletja pred našim štetjem, to je v bronasto in železno dobo.

Največ skeletnih pokopov je bilo opravljenih v Škocjanskih jamah. “Drugje, izven jam, je bilo največ žganih ali žarnih pokopov. Grobovi nam danes mnogo povedo o takratni duhovni in materialni kulturi. Glede na pridatke, kot so orodje, orožje ali okrasni predmeti, jasno ločimo ženske in moške grobove ter status pokojnika. Meč je bil tako najden le v devetih primerih,” razkriva Prunkova.

Najdbe pa so pokazale tudi na to, da je bilo območje Škocjana v davni preteklosti bolj razvito kot območje, ki je danes v razvoju pred nami: “Zanimivo je, da je bilo železo, ki je prišlo k nam iz Male Azije, na območju Škocjana v rabi kar 200 let prej, kot so ga uporabljali na območju današnje Nemčije,” pravi arheologinja.

BOGDAN MACAROL


Najbolj brano