Zaradi bivanja v skupnosti je zjutraj spet vredno vstati

Osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ki ne morejo več bivati samostojno oziroma v domačem okolju, sprejemajo stanovanjske skupine, kakršna v okviru primorskega Društva za duševno zdravje in kreativno preživljanje prostega časa Vezi že desetletje deluje tudi v Postojni - pod isto streho kot Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna. “Ko se je skupina ustanavljala, so se pojavljali dvomi glede skupnega bivanja oseb s težavami v duševnem zdravju in dijakov,” pravi strokovna delavka Marica Ikanović. Z leti dobrega, odprtega in odkritega sodelovanja rušijo stigme in tabuje.

POSTOJNA > Denis je bil v osnovni šoli skoraj vsa leta odličnjak. Vpisal se je na gimnazijo. “Tam se mi je učni uspeh poslabšal, ker sem začel piti, kaditi travo, drogiral sem se. To me je pripeljalo tako daleč, da sem moral večkrat na psihiatrijo. V tretjem letniku sem imel tri popravne izpite, ni šlo več, nisem se mogel zbrati, niti 45 minut nisem več zdržal brez cigarete,” nam pripoveduje danes 27-letni stanovalec. Pustil je šolo, opravljal priložnostna dela. “Živel sem pri starših, a konflikti so bili vse večji. Nekega dne sem spakiral in odšel - v dom brezdomcev, saj nisem imel kam drugam.”

Od tam je prišel v postojnsko stanovanjsko skupino, kjer so mu pomagali, da se je “spet pobral”. Želi si, da bi končal srednjo šolo.

Ko svojci ne zmorejo več

“Naši stanovalci se spopadajo z različnimi duševnimi boleznimi. Imajo urejeno medikamentozno terapijo in so k nam na podlagi mnenja psihiatra in svoje svobodne odločitve večinoma sprejeti iz psihiatričnih bolnišnic. K nam so sprejeti ljudje, ki so stari 50 let in več, ki se jim je, ko so zboleli, vse sesulo. Nekateri imajo za sabo 30 let delovne dobe, bili so uspešni, priznani. Spet drugi so mlajši. Nekateri so zboleli sredi šolanja. Drugi so se dolgo zdravili od različnih zasvojenosti. Vsem je skupno, da so njihove težave tako resne, da ne zmorejo več živeti samostojno oziroma jim tudi svojci ne zmorejo več nuditi ustrezne podpore,” razlaga socialna delavka Marica Ikanović.

V marsičem je zato potrebno začeti znova. “Pri našem delu je poudarek na učenju samostojnosti, na vsakdanjih, osnovnih stvareh, kot so skrbeti zase, vstati, se umiti. Včasih je izziv že zjutraj vstati. Nekateri potrebujejo našo podporo pri osebni higieni, pa pri načrtovanju aktivnosti, pri kuhanju, gospodinjskih opravilih ...”

Obiščemo jih, ko, posedeni v dnevni sobi, ravno sestavljajo jedilnik. “To je pravi proces. Kar traja, preden se uskladimo in najdemo prave kompromise med željami in smernicami zdrave prehrane,” se nasmehne Ikanovićeva. O slednjih in pomenu zdravega načina življenja jih stalno ozaveščajo. “Vključujejo se v različne delavnice, dijaki zdravstvene nege jim redno merijo holesterol, krvni sladkor…” še eno od prednosti sobivanja pod isto streho z dijaki izpostavi Ikanovićeva.

Potrebujejo veliko podpore

Dnevi v stanovanjski skupini potekajo v počasnejšem ritmu in v skladu z ustaljeno rutino. “Ko vstanejo, najprej pojedo zajtrk, nato poskrbijo za redno jemanje terapije, potem je na vrsti kavica. Ob njej se usedemo in skupaj načrtujemo dejavnosti za ta dan oziroma za vnaprej. Vse, kar počnemo, skupaj načrtujemo, pripravimo jih na določene aktivnosti, tako lažje sodelujejo in so manj pasivni,” razlaga strokovna delavka.

“Veliko jih spodbujamo k preživljanju časa na prostem. Če bi lahko, bi bili, vsaj večina, namreč najraje stalno notri. Ne morem reči, da gre za strah pred zunanjim svetom, le prave volje ni. Tako kot pri drugih dejavnostih, zato tudi pri tem potrebujejo veliko naše podpore, spodbude. Tudi sicer so naši programi zasnovani v smislu nudenja podpore pri vseh življenjskih opravilih, ki se nam morda zdijo sama po sebi umevna, a zanje niso,” pravi Ikanovićeva.

Poudarja, da je njihov program usmerjen v krepitev notranje moči stanovalcev, spodbujanje osebnostne rasti, večanje kakovosti življenja in nudenje podpore pri pridobivanju in ohranjanju socialnih spretnosti. Nabor dejavnosti, od športno-rekreativnih, kulturnih, izobraževalnih, družabnih in drugih, je zato zelo širok.

Uspešni pri zmanjševanju hospitalizacij

“Najbolj stresno je, ko pride do prisilnih hospitalizacij, ko oseba ni sposobna uvideti, kako se ji je stanje poslabšalo. To je težko razložiti. Lahko pride do hude krize. A takšnih primerov je na srečo zelo malo,” pravi Ikanovićeva, ki kot pomemben rezultat dela stanovanjskih skupin izpostavlja prav zmanjševanje hospitalizacij. “Pri tem smo zelo uspešni.”

Značilnost stanovanjskih skupin je, za razliko od dnevnih centrov, da osebe s težavami v duševnem zdravju v njih stalno bivajo vse dni v tednu, a jim pri tem zadošča osemurna podpora.

Po 16. uri in ob vikendih so samostojni, za reševanje kakršnikoli težav pa jim je na voljo 24-urno dežurstvo. “Če socialno varstveni zavod nudi 24-urno oskrbo, stanovanjska skupina predvideva večjo samostojnost. Poleg tega je osnovni cilj našega programa, ki je zasnovan kot prehodna oblika pomoči, vrnitev v primarno okolje. A dejansko ljudje dolgo ostajajo pri nas oziroma se tudi vračajo. Glavni razlog je finančni. Pri nas so v večini prejemniki denarnih socialnih pomoči oziroma nizkih invalidskih pokojnin,” razlaga Ikanovićeva.

Zaradi bivanja v skupnosti se jim spet pokaže sonce

Iz svojih lastnih sredstev stanovalci tudi financirajo bivanje, medtem ko razliko doplačujejo občine. Nekateri so prijavljeni tudi na zavodu za zaposlovanje, medtem ko je večina že šla skozi zaposlitvene rehabilitacije in ima odločbe o nezaposljivosti.

“Tako kot vsak človek imam svoje cilje. Želim si, da bi enkrat zaživel samostojno, se zaposlil, pa čeprav za štiri ure, si morda enkrat ustvaril svojo družino,” pravi eden od stanovalcev, ki je želel ostati neimenovan. Duševna bolezen ga spremlja že od mladosti, a je kljub temu uspel zaključiti poklicno lesarsko šolo. “Še ne tako dolgo nazaj sem videl vse črno, ni bilo nobenega sončka, nobene barve.” Ali danes vidi več barv? “Ja, vsekakor,” pravi odločno.

VERONIKA R. ŽENKO

---