Zaradi Marjana Tomšiča je v časopisu

V Divači vsem dobro znana upokojena učiteljica Ana Živec se je ob nedavnem srečanju s pisateljem Marjanom Tomšičem spomnila na članek, ki ga je napisal pred mnogimi leti za Primorske novice, v njem pa opisal prireditev ob dnevu republike na osnovni šoli v Misličah, kjer je Živčeva poučevala 17 let. Članek je tedaj shranila, pred dnevi pa spet prebrala in obudila lepe spomine na poučevanje na Misličah ...

Nekdanja osnovnošolska učiteljica Ana Živec iz Divače ima lepe spomine na dolgoletno 
poučevanje na Misličah in na brkinske učence.   

 Foto: Lea Kalc Furlanič
Nekdanja osnovnošolska učiteljica Ana Živec iz Divače ima lepe spomine na dolgoletno poučevanje na Misličah in na brkinske učence.  Foto: Lea Kalc Furlanič

DIVAČA > “Pred dvema mesecema sem po naključju v naši knjižnici srečala pisatelja Marjana Tomšiča, ki je leta 1973 za Primorske novice poročal o prireditvi ob dnevu republike na šoli na Misličah, kjer sem učila 17 let. Ogovorila sem ga, vendar me, žal, ni prepoznal. Ko ste pozvali k sodelovanju v vaši akciji, sem se spomnila na ta članek, ga našla, in ugotovila, da se še spomnim imen vseh učencev in ostalih, ki so na fotografijah. In sem se vam odzvala,” o vzroku za najino srečanje pove 82-letna upokojena razredna učiteljica Ana Živec iz Divače.

Doma je z Barke, za učiteljico se je šolala v Portorožu in Kopru, po 17 letih poučevanja na Misličah pa je upokojitev dočakala v divaški osnovni šoli.

Na poučevanje v brkinski vasici Misliče, kjer so stavbo šole zgradili še v času Italije, ima zelo lepe spomine. Med njimi je tudi spomin na prireditev leta 1973 ob dnevu republike, ko so prvošolčke sprejeli med pionirčke. Ta dan so jih obiskali mladinci iz Sežane in jih obdarili z novim gramofonom, škornji, prostovoljno zbranimi 3000 dinarji in drugimi prepotrebnimi rekviziti.

Najlepši je spomin na točko pet

Sogovornica se spominja, da je bila ta obdaritev v sklopu prireditve pod točko pet. Govor je ob tem imela gospa Aleksandra, ki je tedaj vodila mladinsko organizacijo, danes pa vodi prepoznani kmečki turizem na Krasu.

“V šoli na Misličah smo imeli kombiniran pouk, učenci 1., 2. in 3. razreda so bili skupaj v razredu. Tak način poučevanja je bil precej zahteven, šolski nadzorniki strogi. Takrat je v Brkinih živelo veliko ljudi. Kakšno leto je bilo na šoli tudi 90 in več otrok. Ki so v šolo na Misliče hodili tudi iz Artviž, Varej in z Barke. Od četrtega razreda naprej pa so se s šolskim avtobusom vozili v šolo v Divačo,” se spominja Ana Živec, ki so jo na Misličah, kjer je tudi živela z družino, vaščani lepo sprejeli, jo imeli za svojo. Klicali so jo “naša učiteljica”.

Namesto telovadbe so kdaj pobirali krompir

“Tedaj je bilo življenje precej bolj umirjeno, prijazno. Učitelji in šolarji smo živeli skupaj z ljudmi, z naravo. Velikokrat sem otroke namesto pouka v razredu peljala v gozd, na travnik ali na polja pomagat vaščanom pri kmečkih opravilih. Tako smo, denimo, kdaj namesto k telovadbi šli pobirat krompir h kateremu od vaščanov, ki je potreboval pomoč. Naši učenci so bili otroci klenih, delovnih, poštenih staršev, doma s kmetij, kar se jim je zelo poznalo, v pozitivnem smislu. Bili so zdrave osebnosti,” z blago otožnostjo po prvih letih poučevanja pripoveduje sogovornica.

In pokaže na fotografije k članku, s katerim se je odzvala akciji našega časopisa “Povej svojo zgodbo”.

Na fotografijah, oblečene v pionirčke, prepozna učence: Silvestra Bistričiča, Aleksandra Polha, Marto in Ireno Ambrožič ter Matejo Kovačič, vsi so bili z Barke, za večino njih ve, kje živijo danes in kje delajo. Na fotografijah so še Alenka Železnik iz Artviž, Goran Dežjot z nono z Mislič ter ena od njenih dveh hčera Tatjana Živec. Iz spomina ji niso šle niti kolegice in kolegi, med njimi omeni odlično učiteljico Avo Volk, ki je bila doma s Kozjan in je peš hodila v službo na Misliče, pa ravnatelja Janeza Likavca, očeta sedanje hrpeljsko-kozinske županje, ter Klelijo Potokar, Silvo Mljač, Marijo Dujc, Doro Ban in druge.

Včasih je šola delovala tudi na Barki, še pod Italijo jo je obiskovala. “Oče mi zaradi nasprotovanja fašističnemu režimu ni pustil nositi uniforme, ne spomnim se več, kaj so na to porekli v šoli, vem pa dobro, da smo imeli kosila organizirana v bližnji gostilni.” Po kapitulaciji Italije leta 1943 jih je na Barko prišla učit partizanska učiteljica Jožica Žonta iz Idrije.

Ana Živec ni samo radoživa pripovedovalka, ki je imela zaradi svojega vedrega značaja in poklica bogato življenje, je tudi zvesta bralka Primorskih novic: “V naši družini smo na Novice naročeni že od nekdaj, redno jih berem. Niso vedno kvalitetne, a jutra mi mora zapolniti njih branje in tudi drugih časopisov, revij.” Še raje pa posega po dobrih, aktualnih knjigah, zelo rada ima biografije slavnih osebnosti, denimo Napoleonovo. Popoldneve pa preživlja ob hoji iz Zavrhka do Barke in nazaj, kamor se redno, skoraj vsak dan podaja zadnjih deset let.

LEA KALC FURLANIČ


Najbolj brano