Zakaj v laženskem kamnolomu včasih ni bilo prahu?

S 87-letnim Radom Repičem je pogovor o njegovem življenju in delu poteka na sončno petkovo dopoldne v Luciji. Tu namreč Repič, ki je strojni inženir, doma iz Ajdovščine, živi že nekaj desetletij. Ljudje ga sicer poznajo kot nekdanjega profesorja na pomorski šoli, nekoliko manj pa kot projektanta kamnoloma v Lažah in tehničnega direktorja v nekdanji tovarni Aluminij Komen. In ravno zaradi njegovih izjemnih strokovnih podvigov v teh dveh podjetjih je Repič tokrat zašel v naš časopis.

LAŽE, KOMEN, LUCIJA > “Po letu 1970 sem bil kot strojni inženir tehnolog zaposlen na SGP Ajdovščina. Od koder sem tudi doma. Moj oče je imel žago, uprava je bila v stavbi, ki nam jo je Primorje nacionaliziralo in v kateri ima še danes svoje prostore, živeli pa smo v lepi vili nasproti,” nam je o svojem rojstnem kraju povedal Rado Repič.

Kot strojni inženir tehnolog je po študiju v Ljubljani od leta 1970 delal v podjetju SGP Ajdovščina. Od tod tudi povezava s kamnolomom v Lažah pri Senožečah, ki obratuje še danes, in s tovarno Aluminij Komen, iz katere sta se razvili dve podjetji, žal je eno od njih - Alukomen - v stečaju; enako Primorje, za katerega so Repičevi žrtvovali svoje poslovne prostore, odškodnine pa zaradi stečaja še danes niso dobili v celoti nazaj.

Proizvodnjo je želel avtomatizirati

A pred štirimi desetletji se slovensko-jugoslovanskemu gospodarstvu ni pisalo slabo. “Nekega dne so mi v SGP Ajdovščina naročili, naj na gmajni v okolici vasi Laže sprojektiram kamnolom. Skupaj z geometrom sva se odpravila tja. Izmerila sva zemljišče, geologi so naredili stometrske vrtine, da smo ugotovili sestavo tal, in lotil sem načrtovanja kamnoloma,” je o začetkih nastajanja laženskega kamnoloma pojasnil sogovornik. Načrt je pripravil v enem tednu, vendar so v upravi podjetja potrebovali več časa, da so se odločili, kakšne granulacije potrebujejo in kolikšne količine. V Lažah se sicer nahajata siv in bel apnenec. Prvega, ki je trši, uporabljajo za asfalt, belega pa za beton oziroma malto.

“Zasnoval sem, lahko rečem, za tedaj najmodernejši kamnolom v Sloveniji. Želel sem tudi povsem avtomatizirati proizvodnjo - da bi vse delovalo na daljinsko vodenje in nadzor proizvodnje prek monitorjev (iz kabine), vendar mi tega niso dovolili. Dejali so, da morajo tam zaposliti ljudi. In res so jih - dvanajst Lažencev je dobilo v kamnolomu službo. S čimer so tudi pogojevali umestitev kamnoloma v bližino vasi. Po moji različici avtomatizirane proizvodnje pa bi bila dovolj dva delavca,” je pojasnil Repič.

Ker so nezainteresiranost za avtomatizacijo kamnoloma v upravi utemeljevali tudi s prevelikimi stroški, je sam naredil analizo stroškov proizvodnje v obeh primerih in ugotovil, da več zaposlenih terja večje stroške kot avtomatizacija kamnoloma: “Vendar, takrat so bili drugi časi, družba je temeljila bolj na socialni noti, na skrbi za delavce.”

Pod Repičem kamnolom ni prašil

Zakaj je bil kamnolom v Lažah tako sodoben, izpopolnjen, da so njegov način proizvodnje kopirali še v drugih jugoslovanskih republikah? “Ker je dosegel veliko proizvodnjo, izdelovali so betonske in asfaltne frakcije, stroji so bili slovenski, razen največjega - čeljustnega drobilca, ki je bil češki. Namestil sem ustrezne filtre, tako da je bila proizvodnja popolnoma čista; na izvore prahu smo namestili sesalnike, ki so te majhne drobce zajeli in jih transportirali v silos. Ta material se rabi za polnitev betonskih zmesi. Če je še danes v Lažah tako čista proizvodnja, kot je bila tedaj, ne vem, zagotavljam pa, da je takrat vse brezhibno delovalo, prahu ni bilo,” odgovarja.

Poleg laženskega je Repič avtomatiziral še kamnolom Miren-Vrtojbe. Tam so separirali prod iz reke Soče, debele kamne so drobili.

Iz Aluminija Komen za Zastavo

V 80. letih pa je bil Repič tehnični direktor podjetja Aluminij v Komnu. “Joj, ne vprašajte me, katerega leta, ker se ne spomnim, bil pa sem na tem mestu le kaki dve leti. V tem času sem avtomatiziral livarno. Delali smo aluminijske odlitke delov za zaganjače avtomobilskih motorjev. V mojem času smo sklenili obsežne pogodbe s podjetjem Zastava, oni so bili naš največji odjemalec,” se spominja.

“Srečali smo se v Beogradu, kamor me je podjetje pošiljalo na konference. Med inženirji je beseda dala besedo, v Komen so si prišli ogledat, kaj in kako delamo, in sklenili smo posle. Seveda se za današnje čase to sliši povsem nerealno, a tedaj je pomenilo imeti avtomatizirano proizvodnjo, da si najbolj napredno podjetje,” svojo pripoved o izkušnjah v Lažah in Komnu, kamor se redkokdaj vrne na obisk, sklene Repič.

LEA KALC FURLANIČ

---