Vaške lipe so bile središče skupnosti

Osrednje vaške lipe so bile za naše prednike stičišče družbenega življenja. Tiste s častitljivo starostjo in velikostjo so še danes dragocene, saj so živa vez s časi, ki segajo še v predkrščansko obdobje. Ena takih je tudi v Kobjeglavi.

KOBJEGLAVA >V vasi Kobjeglava poleg cerkve raste stara lipa. “Pod to lipo sem odkril in naštel 16 srenjskih kamnov. So še vidno ohranjeni, le dodali so jim še nekaj manjših kamnov,” se nam je pred dnevi oglasil bralec (ki želi ostati anonimen). In dodal: “Ta še vedno ohranjena lipa s šestnajstijo je poleg lipe v Vrbi na Gorenjskem edina še taka na Slovenskem. Zato bi jo bilo potrebno ustrezno zaščititi, saj pomeni za vas, občino in državo izjemno vrednost”.

Ker ga je skrbelo, kaj se dogaja z lipo, se je obrnil na nas. Na spletu je namreč zasledil, naj bi vaška skupnost pred časom sprejela sklep, na podlagi katerega jo lahko požagajo in kamne pod njo uničijo.

Lipe “na gornjih Goricah” ne bodo požagali

Ali to drži, smo preverili pri predsedniku vaške skupnosti Kobjeglava-Tupelče Marinu Furlanu, ki pa je zanikal, da bi se v vaški skupnosti kdaj odločali o lipi pri cerkvi: “Sklep smo sprejeli o drugi lipi v vasi, ki se ji po domače reče 'Pri Briškinih'. Zaradi starosti oziroma suhih vej je že ogrožala okoliške strehe, s koreninami je uničevala asfalt in zid hiše ter prodrla celo v vodnjak. Zato smo na željo bližnjega lastnika hiše, ki je bil najbolj ogrožen, občini dali soglasje za njeno odstranitev.”

Četudi so domačini sprejeli drastično odločitev za lipo “Pri Briškinih”, pa jim ni vseeno za prej omenjeno lipo ob cerkvi s 16 srenjskimi kamni, ki se ji po domače reče lipa “na Gornjih Goricah”. Edvard Mržek, predsednik Agrarne skupnosti Kobjeglava, izpostavlja: “Pred leti so ji le obrezali suhe veje in jo pomladili. Po ustnem izročilu naj bi imela več kot 500 let, nima pa večjega obsega, ker uspeva na bolj suhem mestu”. Navaja še, naj bi, po pripovedovanjih, pod njo na kamnih posedali pomembni vaščani in obravnavali spore ter sprejemali odločitve o medsebojni pomoči, tu so tudi volili in se zbirali na praznovanjih, veselicah in plesih. “Ta lipa je torej bila središče vaške skupnosti”, Mržek povzema ohranjene drobce kolektivnega spomina iz preteklosti.

O območju uspevanja lipe je v nedavno izdani vaški kroniki pisal tudi Jožef Abram. “Današnjo cerkev so še v sedmem stoletju verjetno uporabljali kot pogansko svetišče, zato ne preseneča, da je posvečena nadangelu Mihaelu, bojevniku proti malikovanju. Poleg lipe naj bi bila tudi skala, kjer so častili poganskega Vodana, boga podzemlja. Zanimivo je, da je prav na tem mestu najmočnejša energijska točka in tudi zato ne preseneča, da na kamnih okrog lipe ljudje v poletni vročini še vedno radi posedajo,” je strnil svoje ugotovitve.

Kobjeglavska lipa v strokovnih krogih

Za obstoj tega drevesa vedo tudi na novogoriški enoti Zavoda za varstvo narave. Do leta 2008 so lipo obravnavali kot naravno vrednoto lokalnega pomena, nato pa naj bi, domnevno zaradi premajhnega obsega za svojo drevesno vrsto, izgubila zaščito države. Do slednje so namreč upravičena le drevesa ali skupina dreves, ki imajo izjemne obsege, okolja, starosti ter so skupaj z rastiščem ekosistemsko, znanstvenoraziskovalno ali pričevalno pomembna. “Za obrezovanje vsakega zaščitenega drevesa je odgovoren lastnik. Obrezuje ali žaga ga lahko le na strokovno neoporečen način, ki ne bo ogrozil njegovega obstoja. Lahko tudi brez našega mnenja, čeprav lastnikom svetujemo, da zaprosijo zanj,”pa pojasnjuje David Fučka, gozdar in naravovarstveni svetovalec.

Brez državne zaščite navkljub Kobjeglavci za lipo, ki lahko učaka tudi 1000 let, skrbijo zgledno in jo tudi vključujejo v turistično ponudbo kraja.

BOGDAN MACAROL

---