V spomin Anton Žele (1942-2016)

Od nas se je poslovil Anton Žele, ki je s srčnostjo in delom puščal močne sledi v vseh okoljih, kjer je deloval. Rodil se je 20. marca 1942 na Baču, na katerega se je rad vračal in ga predstavljal s ponosom in ljubeznijo. Šolal se je na srednji in višji kmetijski šoli v Mariboru in se po vrnitvi domov posvetil kmetijstvu na Bistriškem, kjer je opravljal dela komercialista, vodje proizvodnje in direktorja. Eno leto je vodil tudi Transavto Postojna.

Velik del življenja pa je posvetil obrambi. Vojaški rok je služil v šoli za rezervne oficirje v Bileči, kovnici bodočih slovenskih častnikov, odločilnih pri osvobajanju naše in njemu zelo ljube domovine. Leta 1980 je postal komandant pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe za Notranjsko, kjer je ostal šest let, nato je prevzel vodenje Pokrajinskega odbora za ljudsko obrambo.

Spoznala sva se v usodnih časih leta 1990, ko je bilo treba na terenu organizirati vse potrebno za oborožen odpor ob osamosvajanju Slovenije. Z besedami se ne da opisati optimizma in žara, ki ju je prenašal na koordinatorje obrambnih priprav. V pripravah na vojno je bil zaradi bogatih izkušenj imenovan za vodjo koordinacijske podskupine za Južnoprimorsko, ki je usklajevala delo Teritorialne obrambe, Milice in civilnih struktur. To je bilo takrat najvišje priznanje.

Bil je velik zagovornik prizadevanj za priznanje Dneva prej, ko so tanki iz vojašnic iz Ilirske Bistrice in Pivke 26. junija krenili na mejne prehode po Primorski. Zaradi priprav na večerno proslavo v Ljubljani so bili ti dogodki zamolčani, kar je še nekako razumljivo, ni pa razumljivo, da niso bili kasneje dovolj obelodanjeni in še danes prevečkrat prezrti.

Po vojni je bil imenovan za direktorja Uprave za obrambo Postojna, v času, ko je bilo treba poskrbeti za vse ostanke bivše JLA, od vojašnic, železniških tirov in postaj do skladišč, in vzpostaviti obrambne strukture. Žal se je moral zaradi težav z očmi leta 1994 predčasno upokojiti.

Za svoje predano delo je prejel več priznanj in spominskih znakov, med njimi izstopata zlata medalja Slovenske vojske in Častni znak svobode RS.

Naj mu bo lahka slovenska zemlja - zemlja, ki jo je neizmerno ljubil.

DRAGO VIDRIH

---