V spomin: Alojz Usenik (1932-2016)

Vest o smrti Alojza Usenika, enega najbolj znanih slovenskih rojakov živečih na Reki, je kmalu prestopila prag državne slovensko-hrvaške meje in boleče odjeknila tudi med njegovimi številnimi slovenskimi znanci in prijatelji. Lojze, kot smo ga imenovali, je bil človek, ki je v svojem ustvarjalnem, kulturnem in organizacijskem delovanju pustil neizbrisen pečat na obeh straneh državne meje, predvsem pa med našimi rojaki v sosednji državi. Nedavno tega je s člani društva Bazovica gostoval v Ilirski Bistrici, kjer je interpretiral njemu tako priljubljenega Cankarjevega Hlapca Jerneja.

Iz rodne Dolenjske, iz Krvave Peči, ga je v petdesetih letih prejšnjega stoletja življenjska pot pripeljala najprej na Primorsko, v Koper, kjer je našel službo učitelja v italijanski kmetijski šoli, začel pa je tudi sodelovati z Gledališčem Slovenskega Primorja in z njim sodeloval do njegove ukinitve. Morje ga je tako prevzelo, da ni mogel nazaj na kopno, pač pa se je preselil na Reko. Tu se je začela njegova poklicna pot zaljubljenca v odrske deske, ki jim je kot inspicient in občasni igralec v reškem HNK Ivan pl. Zajc ostal zvest do upokojitve 1992, občasno pa še nekaj naslednjih let.

Kako v priložnostni spominski zapis ujeti vse bogastvo Lojzovega kulturnega in ustvarjalnega delovanja? Sam ga je ob pomoči slovenski rojakov z Reke ter avtoric Barbare in Kristine Riman zajel v dvojezičnem spominskem delu En človek – celo gledališče. To delo, polno podatkov o njegovem delovanju med našimi rojaki na Kvarnerju, v Slovenskem kulturno prosvetnem društvu Bazovica z Reke in še marsikje (v šestdesetih letih je denimo vodil folklorne skupine v Ilirski Bistrici, Kopru in Divači) je predvsem med slovenskimi rojaki v sosednji državi pustilo neizbrisno sled.

Nemogoče bi bilo našteti vse njegove igralske vloge in režije amaterskih predstav naših rojakov v sosednji državi. Presežek v tem ustvarjanju pa je prav gotovo komedija Andreja Jelačina Piknik s tvojo ženo, ki jo je Lojze odigral na odrih po Sloveniji, Hrvaški in tudi v BiH nič manj kot 130-krat. Lojze je v tej duhoviti komediji vztrajal ves čas, medtem ko je moral na odru zamenjati kar štiri (žene) igralke.

Reški dnevnik Novi list mu je ob smrti posvetil obsežen nekrolog, ki je svojevrsten dokaz, kako cenjen je bil v sosednji državi. Številna hrvaška in slovenska družbena in poklicna priznanja, ki jih je prejel za svoj bogat prispevek obema sosednjima narodoma, ki jima je pripadal, pa ostajajo trajen dokaz o njegovi ustvarjalni energiji. Razdajal jo je povsod, kjer je deloval. Na poklicnem gledališkem in ljubiteljskem umetniškem ustvarjanju. Med številnimi priznanji, ki jih je sprejel za svoj ustvarjalni opus omenimo vsaj dve pomembni družbeni priznanji: Zlato Linhartovo značko za dramsko dejavnost za leti 1991 in 1998 ter nagrado Staneta Severja za življenjsko delo.

TOMO ŠAJN


Najbolj brano