V London se vračajo s spoštovanjem do jam in jamarjev

V Slovenijo, na Kras, so iz Londona prišli na trening uporabe vrvne tehnike, odšli so s spoštovanjem do jam in slovenskih jamarjev. Večji del treninga so opravili na prostem, del pa v jamah. Mi smo z angleškimi reševalci in gasilci obiskali Lipiško jamo, s katero upravlja sežansko jamarsko društvo.

SEŽANA > Pretekli teden se je v Sežani urilo 14 pripadnikov angleške ekipe za reševanje in požarno varnost. V Slovenijo so prišli po znanja o uporabi vrvne tehnike pri reševanju iz težko dostopnih objektov.

“Smo posebna mednarodna iskalna ekipa. Posebej smo izurjeni za porušene stavbe, vsako leto določen del treninga opravimo v tujini. Vedno iščemo nekaj novega, kar bi se še lahko naučili. Z jamarskim znanjem, ki smo ga dobili ta teden, pomembno dopolnjujemo svoje spretnosti,” je povedal vodja ekipe David O'Neill.

So člani organizacije USAR (Urban search and research - Urbano iskanje in raziskovanje), ki na pomoč priskoči ob požarih, potresih in drugih nesrečah. Ker prihajajo iz Londona, je zanje zelo zanimiv prav stik z naravo: “Predvsem si nisem predstavljal, da je jamarstvo tako težko. Gotovo jamarje zdaj bolj spoštujem. Reševanje v tako težko dostopnem in zaprtem prostoru je gotovo težko,” je poudaril O'Neill.

Vedno v pripravljenosti

USAR v Londonu združuje 300 reševalcev in gasilcev, vendar so člani, ki so prišli v Sežano, del elitne mednarodne organizacije ISAR (International search and rescue - Mednarodno iskanje in reševanje), ki ima v Londonu le dvanajst članov, po vsej državi pa jih je približno 70. Na pomoč so v zadnjih dveh letih odhiteli v Pakistan, Indijo, Južnoafriško republiko in še bi lahko naštevali. “Vedno smo v pripravljenosti. Tudi sedaj imamo vso opremo na ljubljanskem letališču, če bi morali intervenirati,” pojasni vodja ekipe.

A ni pomembno le pridobivanje znanja, poudarja O'Neill: “Zdaj razumemo slovenske jamarske reševalce in če bomo kdaj v prihodnosti delali z njimi, bo to sodelovanje precej lažje. In oni zdaj poznajo nas.”

Pravijo nam, da smo nori

Najbolj jih je presenetil vrvni sistem. “Za nas je to, kar delajo tu, nevarno in mi tega ne smemo početi. Pri nas nikoli ne uporabljamo le ene vrvi. Zdaj smo prvič videli, da je to sploh mogoče,” se posmeje O'Neill.

Podobno opaža tudi vodja tečaja Marko Zakrajšek iz Jamarske reševalne službe Slovenije: “Pravijo nam, da smo nori, saj so njihova varnostna merila precej strožja kot pri nas. A ta teden so videli, da se da marsikaj narediti. To ne pomeni, da mi delamo na meji nevarnega, ampak imamo popolnoma drugo tehniko. V jamah moramo z minimalno opremo zagotoviti maksimalno varnost.”

Angleži svojih standardov zaradi novih znanj ne bodo spreminjali, mogoče pa bodo ravno zaradi slovenskih jamarskih reševalcev v težki situaciji vedeli, kaj narediti.

Za reševalne akcije iz jam so značilni težki pogoji, kar je bilo razvidno tudi med obiskom Lipiške jame. Do globine 230 metrov se je mogoče prebiti skozi ozke jamske prehode, zato si zunanji opazovalec le težko predstavlja, kako težko je nazaj na vrh pripeljati poškodovano osebo. Pri tem pa še mobilni telefon, ki olajša marsikatero raziskovanje na prostem, ne deluje.

Intervencij je vsako leto več, saj so jamarstvo in z njim povezani športi vedno bolj priljubljeni, opaža Zakrajšek: “V porastu so adrenalinski športi, zaradi česar bomo imeli verjetno v prihodnosti več dela. Zato je pomembno delo na preventivi, saj je reševanje precej težje.”

Intervencije se med seboj razlikujejo. Če je jama globoka 50 metrov, je velika verjetnost, da bodo imeli opravka s tako imenovanimi nedeljskimi jamarji, pri 300 metrov globoki jami pa gre v večini primerov za izkušenega jamarja. “Takih nesreč je malo, v večini primerov rešujemo svoje kolege. Ne spomnim se primera, da bi šlo za človeški faktor. Gre za nesrečo v pravem pomenu besede,” pove.

Tudi na področju reševanja iz jam se države vse več povezujejo. Reševalne službe iz vse Evrope se združujejo pod krovno organizacijo ECRA - Evropska jamarska reševalna služba.

PETRA MEZINEC

---