Učitelj na bojišču

Komentarji 28. 08. 2015, 06.00 , posodobljeno: 01. 11. 2017, 14.29

Torba je pripravljena. Delovni zvezki in učbeniki tudi. Varne poti do šol so prebarvane. Prvi september je označen na koledarju. Še dobro, da pade na torek; prvi šolski teden bo malo krajši. Za razliko od šolarjev pa mnogim učiteljem in profesorjem še danes ni jasno, kaj bodo takrat počeli. Morda bodo poučevali, morda pa tudi ne. Morda bodo te dni na razgovoru za službo prepričljivi, morda pa tudi ne. Morda bodo obupali in sprejeli delo v gostinstvu, morda pa tudi ne.

Danes največ šteje število kož, ki ti jih je ustrojilo življenje. Več kot si jih oblekel, manj iluzij nosiš. Statistične novice, da se je v Sloveniji znova rodilo še malo več otrok, te spremenijo v neusmiljenega matematika življenja in smrti. Ekonomske migracije ti dajo novo upanje; brez otrok šola seveda ne more obstajati. Vsaka nosečnica na ulici je obljuba porodniškega dopusta in tvojega novega delovnega mesta. Vsaka osmrtnica priložnost za začetek. In če upoštevaš nasvete starejših kolegov, se v trenutku, ko si zavrnjen na razpisu, vržeš v nov seminar ali strokovno izobraževanje. Danes o montessori pedagogiki, jutri o waldorfskem pristopu, pojutrišnjem pa še o samoobrambi in reševanju konfliktov. Bo dovolj? Nikoli! Pred molji čuvaš tiste dobre obleke, pred psom pa edini par dobrih čevljev. Oborožen z dodatnimi znanji ta mlad profesor čaka nove razpise in nove priložnosti. Potrpežljivo kakor snežna sova na belega zajca v prostranstvih Arktike. Pot, po kateri se podajo iskalci zaposlitve v šolah, se je spremenila v eksperiment, v eno v nizu usod vseh družboslovcev, ki bi morali s svojimi znanji hraniti in ohranjati znanje in kulturo naroda, če ne bi bili tudi sami brezposelni. Pot v institucije je podobna vojskovanju tistih, ki bi radi odgovorno izobraževali otroke in mladino, ob tem pa ustvarjalno podajali snov in razumevali potrebe indigo generacije. Še dobro, da imajo tudi šolniki starše, ki njihove sobe še niso oddali v najem.