Trening najboljše enajsterice

“Lahko izbereš enajst najboljših nogometašev sveta, pa ne bodo premagali enajstih igralcev, ki dolgo časa skupaj vadijo,” je v enem od šotorov za postojnsko vojašnico včeraj slikovito predstavil cilj vaje Odločen odgovor ameriški podpolkovnik Michael Ripley. Vojaki ZDA, Velike Britanije, Danske, Madžarske, Slovenije, Hrvaške, BiH, Črne gore, Albanije in Makedonije ter pripadniki kosovskih varnostnih sil se bodo še do nedelje učili predvsem medsebojnega sodelovanja.

POSTOJNA > “Na primerjavo z nogometno ekipo me je nekdo vprašal, kje pa bo svetovno prvenstvo. Ne vem, kje bo in kdaj bo. Kadar pa bo, hočem na njem igrati z najboljšo ekipo,” je nadaljeval podpolkovnik Michael Ripley, ki v Postojni poveljuje polku specialcev 173. padalske brigade. “Prvi dan smo se povzpeli na bližnji hrib, nosili hlode in prevračali gume. Gor smo šli kot pripadniki nacionalnih enot, vrnili smo se kot enotna skupina,” je poudaril pomen medsebojnega sobivanja in druženja. Predsedniku Borutu Pahorju, premierki Alenki Bratušek in obrambnemu ministru Romanu Jakiču, ki opravljata tekoče posle, in ostalim je nato razkazal poveljniški center vaje, v katerem je približno 30 vojakov sedelo za računalniki in telefoni ter opravljalo vsak svoje naloge.

“Nič nisem rekel predsedniku. Zakaj bi mu moral kaj reči? Ustavna presoja je, in zdaj čakamo, kaj bo reklo ustavno sodišče. Z novo vlado pa se bo treba na novo pogovarjati. Če pa so v pogovorih pogojevanja, to ni dobro,” je bil o problematiki vojaškega vadišča kratek postojnski župan Jernej Verbič. Bolj konkreten je bil njegov pivški kolega Robert Smrdelj. Tudi on pravi, da si želi pristnega sodelovanja z ministrstvom in pričakuje, da se bo nov minister soočil z dilemami okrog vadišča ter da bo imel več volje za rešitve, s katerimi bi bili zadovoljni tudi domačini. “Trenutno pa imamo lastnike zemljišč, ki imajo neke omejitve, vendar pa nobene ovire, da ne ovirajo dogajanja na poligonih. Če ne bo nobenega poskusa resnega dogovarjanja, je zelo verjetno, da se bodo lastniki pripeljali na poligon med vajo in nihče nima pravnega vzvoda, da bi jih ustavil. Po mojem mnenju ne. In mislim, da se tega zavedajo tudi na ministrstvu,” je povedal. Brigadir Škerbinc pa ima o tem, koliko je hrup z vadbišča moteč za domačine, drugačen pogled: “To je stvar percepcije. Tudi stotine uniformiranih ljudi po Postojni je lahko za nekoga moteče, za drugega pa priložnost spoznati druge kulture, za tretjega pa priložnost zaslužka. Tudi nevihte pridejo ponoči, pa nikogar ne motijo.”

Bistvo vaje se je dejansko dogajalo v računalnikih. “Gre za ogromno računalniško mrežo med Zagrebom, Postojno in ameriško bazo v nemškem mestu Grafenwoehr, v katero je priključenih več sto računalnikov. V tej mreži delujeta dve poveljstvi brigade, v Postojni in v Zagrebu, pod njima pa šest poveljstev polkov. Vodstvo vaje simulira incidente in situacije, poveljstva pa se na simulacije odzivajo s svojimi odzivnimi celicami,” je pojasnil eden od treh vodij vaje, brigadir Miha Škerbinc.

Vaja Takojšen odgovor je vaja ameriške vojske za zahodni Balkan, ki poteka že vrsto let, zadnja tri leta so jo gostili na Hrvaškem. Letos je vajo prevzela Slovenija, prvič pa vajo vodijo iz dveh štabov, iz Postojne in Zagreba. Z vajo naj bi pripadniki različnih vojsk krepili medsebojno sodelovanje in se naučili delovati skupaj. “Da se enote naučijo delati z drugimi enotami, da poenotimo postopke, filozofijo poveljevanja in kontrole,” pojasnjuje Škerbinc.

Na vaji preigravajo namišljen scenarij pomoči regiji, v kateri se je spopadlo nekaj sprtih strani in potrebuje tako vojaško pomoč kot pomoč sil zaščite in reševanja. “Gre za stabilizacijsko delovanje, kar Slovenci najbolje poznamo kot mirovne operacije,” je povedal Škerbinc. Pripadniki vojsk morajo namišljeno reševati mednacionalne težave in trenja, poskrbeti za varnost ljudi, obenem pa začeti odpravljati posledice spopadov, kot so kemične nesreče, reševanje iz porušenih vasi, čiščenje minskih polj …

V drugem delu vaje so se enote tudi dejansko fizično preskusile v čiščenju minskega polja, reševanju iz porušene hiše, reševanju s helikopterjem in oskrbi ponesrečencev. Svoji poljski bolnišnici sta v Slovenijo tako pripeljali ameriška in madžarska vojska, naša pa je postavila svojo. “Nosila ene vojske lahko ne gredo v vozilo ali helikopter druge. Tudi takšne težave so in zato se jih učimo reševati,” je eno najbolj preprostih, pa vendar lahko odločilnih težav predstavil ameriški podpolkovnik Jeff Cantor.

“Upam, da je tudi nikoli ne bomo,” je na vprašanje, ali bi v Sloveniji potrebovali tako veliko Natovo vojaško-reševalno enoto, odgovoril poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan. Tako obsežne scenarije Slovenija preučuje le za morebitni potres v Ljubljanski kotlini ali osrednjem delu države, pa še v tem primeru vojska v prvi fazi ne bi prišla v poštev, ker vojaki niso usposobljeni za iskanje in reševanje. Bi pa kasneje potrebovali vojaško mehanizacijo za čiščenje.

“Sodelujoče na vaji smo odpeljali v Kobarid, kjer smo jim pokazali, kako je mladi poročnik Ervin Rommel prodiral na Matajur. To je najboljši taktični primer poveljevanja s poslanstvom. Takšno poveljevanje je tudi temeljna filozofija poveljevanja v Natu,” je povedal brigadir Škerbinc.

Smo pa včeraj pri Postojni videli na delu našo enoto USAR za hitro posredovanje, v kateri je 50 pripadnikov različnih služb, od gasilcev do vodnikov psov in električarjev. “To je odlična enota, ki je samozadostna sedem dni in je sposobna kadarkoli posredovati kjerkoli. Nazadnje so bili v Bosni,” je povedal Šestan.

Neuradno smo izvedeli, da naj bi vodstvo vaje k vojaškemu delu pristavilo še civilno reševanje prav zato, da bi končno spravili skupaj srbsko vojsko in kosovske varnostne sile. Predstavniki Kosova so na vaji sodelovali s svojo enoto, ki sodi pod okrilje zaščite in reševanja, Srbov pa na koncu ni bilo.

DANIJEL CEK

---