Skupino Gmajna druži Kras

V skupini Gmajna so zbrani ljudje, ki s Krasa in iz njegove tradicije črpajo navdih, svoja dela pa znajo prenesti v sodobni čas, je pojasnil koordinator skupine Marko Lupinc.Njihova dela so od sinoči na ogled v Kosovelovem domu.

V sodelovanju z oblikovalcem Andražem Debeljakom in Rogaško Slatino je Jernej Bortolato ustvaril tudi te posebne kozarce in drugo namizno galanterijo. Foto: Petra Mezinec
V sodelovanju z oblikovalcem Andražem Debeljakom in Rogaško Slatino je Jernej Bortolato ustvaril tudi te posebne kozarce in drugo namizno galanterijo. Foto: Petra Mezinec

SEŽANA > Marko Lupinc je umetnik, ki v svoje grafike lovi motive kraških noš. “Ko vidim nošo, jo pregledam od nog do glave. To je ljubezen, ki mi jo je dala mati,” pojasni Lupinc.

Med “Gmajnarje” sodi še izdelovalka glinastih zmečkank Beti Starc, kamnosek Jernej Bortolato, oblikovalec stekla Robi Goruppi, izdelovalec nakita iz kraškega kamna Saško Ferluga, vinar tradicionalnega prosekarja Žarko Bukavec in pridelovalec medu Aleksander Podobik.

Od sinoči se s prodajno razstavo predstavljajo v preddverju Kosovelovega doma. Nekatere od njih smo ujeli pri pripravljanju razstave. Na ogled so postavili tudi prvi skupni izdelek, nakit iz kraškega kamna, pri katerem so tako ali drugače sodelovali člani iz skupine.

Kraški kamen kot nakit

Saško Ferluga je z izdelovanjem nakita pričel že pred veliko leti. Najprej je kot material uporabljal kosti, potem je presedlal na kamen. S tem se je za njegovo delo povečalo zanimanje. “Prej sem delal nakit le za ženo, zdaj pa je vse več zanimanja,” pojasnjuje Ferluga, ki z le redkimi izjemami uporablja zgolj in samo kraški kamen. Na razstavi so na ogled celo uhani in obesek v obliki kraškega portona.

Beti Starc od nekdaj rada ustvarja, med drugim je veliko pletla in kvačkala. Navdih črpa predvsem iz slovenskih motivov, zato ni čudno, da na unikatnih glinastih zmečkankah najdemo nageljne in rožice. “Slovenci imamo izredno kulturo, ki smo jo v zadnjem času pričeli izgubljati, zdaj pa jo zopet postavljamo na noge. Ljudje se pričenjajo zavedati pomena kulture. Prej se jim je zdelo samo po sebi umevno, da se kultura sama prenaša naprej,” meni Starčeva.

Obujanje prosekarja

Na razstavi predstavljajo tudi zgodbo vina prosekar mladega vinarja Žarka Bukavca, ki se je ob podpori prijateljev lotil pridelovanja vina prosekar na tradicionalen način. “O prosekarju se je veliko govorilo, ko sem bil še otrok, nono mi je vedno rekel, da je z njim veliko dela,” se spominja mladi vinar.

Ded je imel prav. Poleg različnih postopkov je potrebno vino vsake štiri ure pretočiti in to ponoviti kar 33-krat. Vinar je zato skromen in poudarja, da mu brez izdatne pomoči prijateljev ne bi uspelo, saj bi sicer pet ali šest dni sploh ne mogel normalno spati. Prosekar je butično vino, zanimanje zanj pa veliko, saj so prodali že skoraj vso zalogo 400 steklenic.

Slovenci so na tem območju pridelovali to posebno vino že pred več stoletji. Tako so našli prve omembe prosekarja v prvem slovensko-italianskem slovarju iz leta 1607, v Slavi vojvodine Kranjske in v pridigah Janeza Svetokriškega. “Tudi s tem želimo pokazati, da je slovensko prebivalstvo tu pridelovalo vino že dolgo časa nazaj,” še pove Bukavec.

Sodelovanje obrodi sadove

“Kamnite štirne in kalune ljudi ne pritegnejo več,” ugotavlja Jernej Bortolato, ki zato pri zdelavi kamnoseških izdelkov že kar nekaj časa sodeluje z oblikovalci in tudi z ostalimi obrtniki. Na Krasu je povezovanje sicer še v povojih.

Čeprav večjega povpraševanja po izdelkih ne zaznava, kriza se pač pozna na vseh področjih, z veseljem opaža spremembo odnosa do kraške dediščine: “V 16 letih, kar delam, opažam veliko razliko. Ljudje bolj spoštujejo delo in bolje poznajo material. Vendar pa so napredki zelo počasni, zato je potrebno delati na dolgi rok. Ljudje te morajo spoznati.”

PETRA MEZINEC


Najbolj brano