“Psi so mi rešili življenje”

Alenka Bevčič je novinarka, ustvarjalka, predsednica enega najbolj aktivnih kulturnih društev na Pivškem in navdušena hribolazka. Kot oseba, ki jo bolijo krivice, s kakršnimi se srečuje pri svojem delu, se ne boji zastaviti besede za malega človeka. Lani je bila pobudnica odmevnega dobrodelnega koncerta za zbiranje pomoči Javorjevim delavcem. Je ženska, ki je prebolela raka in danes o tem na glas govori. Da bi bolnicam pomagala ohraniti dostojanstvo, pravkar snuje nov dobrodelni projekt - izposojevalnico lasulj.

“Čez deset let se gotovo ne bom več spomnila, da sem se 
danes zaradi nečesa sekirala, zelo verjetno pa se  bom 
spomnila lepih trenutkov, ki jih bom danes doživela,” pravi 
Alenka Bevčič, ki je po preboleli bolezni marsikaj v svojem 
življenju postavila na glavo.  Foto: Osebniarhiv
“Čez deset let se gotovo ne bom več spomnila, da sem se danes zaradi nečesa sekirala, zelo verjetno pa se bom spomnila lepih trenutkov, ki jih bom danes doživela,” pravi Alenka Bevčič, ki je po preboleli bolezni marsikaj v svojem življenju postavila na glavo.  Foto: Osebniarhiv

ZAGORJE > Alenka Bevčič je novinarka, ki jo slovenski gledalci najbolje poznajo iz oddaje Tednik, za katero se še posebej zavzeto loteva razkrivanja zgodb o sistemskih anomalijah, ki najbolj prizadenejo malega človeka.

Ena takšnih je bila tudi zgodba o propadanju nekdanjega pivškega lesnega velikana Javorja. Bevčičeve se je, tudi kot domačinke, zgodba obubožanih, zdaj že bivših delavcev dotaknila do te mere, da se je odločila stopiti v akcijo ne le kot novinarka, temveč tudi kot človek.

Vplivati skuša na spremembe

“To je bilo povsem spontano. Pogovarja sem se z eno od delavk, ki mi je zaupala svojo stisko. To ni bila več samo novinarska, temveč čisto človeška komunikacija. Ko sem na njeno zgodbo opozorila tudi na Facebooku, ki ga tudi sicer uporabljam zato, da ljudi spodbudim k nečemu pozitivnemu, v njih nekaj premaknem, jim dam nekaj dobrega, pa se je začelo odvijati,” pravi.

Kot poudarja, ne dovoli, da bi novinarske zgodbe na njeno življenje vplivale v negativnem smislu. “Dovolim pa, da vplivajo v pozitivnem. Od tod tudi moj angažma za dobrodelni koncert, ki je tudi mene osebno obogatil. Politično opredeljevanje novinarjev se mi ne zdi primerno, se mi pa zdi primerno, da pokažemo na napake v sistemu, na krivice in da poskušamo vplivati na spremembe na boljše.”

Brez mej postaneš javna last

A Bevčičeva se je z leti novinarskega dela vendarle naučila postaviti ločnico med svoje življenje in delo, čeprav je to marsikdaj težko. “Naučila sem se, do kje se me stvari lahko dotaknejo in kje je zid.” Brez mej namreč “lahko postaneš javna last. Pomaga mi, da se vozim daleč v službo. Na poti med Zagorjem in Ljubljano marsikaj predelam. Včasih tudi tako, da si dam na ves glas težkometalno glasbo in se derem,” pravi v šali.

Bevčičeva se namreč še predobro spominja obdobja v svojem življenju, ko je delala ob petkih in svetkih. In morala morda tudi zaradi tega plačati visoko ceno - zbolela je za rakom na dojki. Danes o bolezni, ki jo je uspela premagati, odkrito govori in skuša s tem še pravočasno pomagati drugim.

Njeno vodilo je, da nihče ne more namesto nas samih poskrbeti za naše zdravje. “Marsikomu se zdi nerazumno, da imam doma tri pse. A mislim, da vem, zakaj so mi bili poslani - zato, da so me spravili pokonci in mi rešili življenje. Enega psa že prepričaš, da ne bi šel danes na sprehod, tri mrcine pa bolj težko. Ko je prišel čas, da sem bila močna in v formi, sem bila zaradi njih.”

Njena hiša ni več tako čista…

Danes si več časa vzame zase in za vse, kar ima rada - najprej za svoja otroka, pa za svoje domače živali, za šivanje in pletenje, za učenje finščine in literarno ustvarjanje, saj se je po izidu prvenca Jutro na obzorju nabralo še precej nove snovi.

Vodi tudi domače Kulturno društva Miroslava Vilharja, ki je na račun številnih prireditev močno razgibalo kulturno in družabno življenje v kraju. V zadnjem času pa je stalnica njenih koncev tedna tudi znova obujena ljubezen - hribi. “Je pa res, da danes moja hiša ni več tako čista, kot je bila,” na pol v šali na pol zares pristavi, da je bolezen prelomila način razmišljanja. Ni več ujetnica določenih predsodkov, pričakovanj, norm. Živi svobodneje in se manj sekira. “Čez deset let se gotovo ne bom več spomnila, da sem se danes zaradi nečesa sekirala, zelo verjetno pa se bo bom spomnila lepih trenutkov, ki jih bom danes doživela,” pravi. A obenem tudi priznava, da se je v tem času soočila tudi z veliko očitki, češ, ali spet gre. In kako nanje odgovarja? “Ja, grem, ker vem, da je vredno. Včasih pomislim, da moja največja zmaga ni bila v boju z boleznijo, ampak v tem, da sem dobila tako trdo kožo, da sem rekla: Ja grem, greš z mano?”

Iz omare spet potegnila lasuljo

Po dveh letih, odkar je prestala kemoterapijo in izgubila lase, je iz najtemnejšega kota omare zato lahko spet vzela v roke tudi svojo lasuljo. “Izguba las je bila zame, ki sem imela srečo in jo odnesla z le nekaj brazgotinami, še najbolj travmatična izkušnja. Lasulja mi je takrat pomenila ogromno. Čeprav osovražena, je bila moja vez z normalnim življenjem, saj sem z njo ves čas hodila v službo, se pojavljala na televiziji, pa nihče ni vedel, da to niso moji lasje. Napotnica za lasuljo krije 80 evrov, za kar ne dobiš nič. Sama sem zanjo doplačala še 380 evrov, pa še zdaleč ni bila najdražja. In sem pomislila, kako naj si ženska, ki zboli in ima minimalno plačo, privošči takšno lasuljo, da bo ohranila vsaj svoje dostojanstvo, da bo šla na pošto in v trgovino in ne bo vsak buljil vanjo.” Ker je podobnih lasulj, ki ležijo po omarah, v Sloveniji verjetno še precej, je pred kratkim dala pobudo za izposojevalnico lasulj. Nova dobrodelna akcija je že naletela na številne pozitivne odzive.

VERONIKA R. ŽENKO


Najbolj brano