Policiji pomagali taborniki

Postojnski taborniki ter predstavniki regijske in občinske civilne zaščite so v noči s četrtka na petek v hangarju ob Centru za tujce postavljali začasna ležišča, včeraj popoldne pa še šotore. Teh za zdaj v centru sicer še niso potrebovali, saj so 120 beguncev, ki so jih v noči na petek z vlakom iz Dobove pripeljali v Postojno, nastanili v stavbi centra, kjer je prostora za 300 ljudi. Napotitve v center se bodo nadaljevale, a tam lahko nastanijo največ 400 ljudi.

POSTOJNA > Miha Uhelj, član društva tabornikov Rod kraških viharnikov iz Postojne in član občinske ekipe za postavljanje zasilnih prebivališč, je bil v noči na petek skupaj s kolegi v centru za tujce že pred tretjo uro zjutraj. V dveh urah so v hangarju postavili približno sto začasnih ležišč, včeraj poldne pa je skupina dobrih deset tabornikov postavljala še šotore. “V taborniških vrstah je velik poudarek na solidarnosti. Dokler lahko mi pomagamo in ne drugi nam, smo srečni,” povzema taborniško razmišljanje.

Albert Trobec, vodja postojnske izpostave republiške uprave za zaščito in reševanje, je povedal, da je prva prošnja za pomoč prišla iz generalne policijske uprave, nato pa še neposredno iz centra. “Okrog pol dveh zjutraj me je zbudil dežurni operater. Hitro smo se organizirali, aktivirali nekaj tabornikov in odšli v center.” Poudaril je, da je njihova vloga prav nudenje podpore pri zagotavljanju nastanitvenih zmogljivosti. Vso potrebno opremo so zagotovili iz republiških skladišč.

V dogajanje je vključen tudi občinski štab civilne zaščite Občine Postojna. “Nudimo podporo in pomoč uslužbencem centra za tujce s tem, da koordinira različne organizacije, od območnega združenja Rdečega križa do centra socialno delo in podobno,” je povedal postojnski podžupan Andrej Berginc.

Petra Šajn, sekretarka postojnskega območnega združenja Rdečega križa, je povedala, se bodo v primeru potrebe po materialni pomoči takoj odzvali. Psihosocialno pomoč pa so pripravljene ponuditi strokovne delavke Centra za socialno delo Postojna.

“To ni policijska zgodba, to je zgodba humanitarne narave, vsak mora odigrati svoj del nalog, tako država kot lokalne skupnosti in humanitarne organizacije, zato seveda računamo na posluh civilne družbe,” pa je poudarila predstavnica Policije za odnose z javnostmi Vesna Drole. Po njenih podatkih včeraj sredi dneva še nihče od v center nazadnje prispelih beguncev ni zaprosil za azil. “Večina se jih je baje z dokumenti izkazala, da so Sirijci, tako da bodo postopki hitro tekli. Tudi če ne bodo zaprosili za azil, v primeru, ko imajo begunci dokumentacijo oziroma lahko dokažejo, da prihajajo iz nevarnega območja, iz države, kjer divja vojna, steče postopek za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje šest mesecev. Begunci bodo dobili dovolilnico in se iz centra za tujce preselili v nastanitvene center, kjer se bodo lahko prosto gibali, zagotovljena pa jim bo tudi osnovna oskrba,” je pojasnila Droletova.

Jože Konec, vodja centra za tujce, kjer so včeraj že dobili policijske okrepitve, pa nam je dejal, da v centru za zdaj vse poteka normalno. “Mirno je, nobenih izgredov. Ni nobenih odstopanj od vsakdanjega dela, razen tega, da je število tujcev večje, čemur pa smo bili v preteklih letih že priča,” nam je dejal in kot smešne zavrnil govorice, ki so včeraj zaokrožile po Postojni, da je skupinica beguncev pobegnila iz sicer z visoko ograjo zavarovanega centra.

Po dialektu prepoznajo, kdo je Sirijec

V Centru za tujce pri obravnavi beguncev nujno potrebujejo tudi pomoč prevajalcev iz arabščine. Da je pripravljena sodelovati, je sporočila tudi sirska družina, ki živi v Ilirski Bistrici.

“Veliko tujcev pove, da so iz Sirije, a mi po dialektu takoj prepoznamo, kdo je res iz Sirije in kdo ne. Poznamo tudi njihove navade,” nam je včeraj dejala Mehdija Sekheta, ki je po rodu iz Bosne, a je v Siriji preživela več kot 30 let. V Slovenijo se je njena družina pred vojno v Siriji pred poltretjim letom zatekla s pomočjo slovenske vlade, ki jim je v Ilirski Bistrici tudi priskrbela socialno stanovanje, saj je Mehdijin mož tudi slovenski državljan. Slovensko državljanstvo je prejel leta 1978, v obdobju, ko je kot farmacevt delal v Sloveniji. Sekhetovi so doma iz Alepa na severu Sirije. “V Siriji ni videti konca vojni, zato vsi želijo ven. Da bi normalno nadaljevali življenje. Želijo v Nemčijo, na Švedsko, tja, kjer bi lahko delali. Sirci so pridni ljudje, niso ljudje, ki samo čakajo na pomoč. So zelo mirni, prijazni ljudje, niso agresivni, “ o svojih sodržavljanih pravi Sekhetova in dodaja, da so tudi bolj podobni, denimo, ljudem iz balkanskih držav kot pa Arabcem. “Moj mož ima svetle lase in modre oči. Prej bi rekli, da je Slovenec kot pa Sirijec,” nam je še dejala Sekhetova.

VERONIKA R. ŽENKO

---