Po 116 letih bo začela novo življenje

”Tista ni prava, nima lica! Poskusi jo obrniti.” “Tisti pa ni dober, je preveč 'krampast'.” Tako so se včeraj zjutraj pogovarjali moški, ki so nekaj sto metrov od Vrhovelj nadaljevali s sestavljanjem kamnite hiške na novi lokaciji. Več kot sto let stara dediščina kraških kamnarjev je namreč do sobote stala na območju, kjer bo sežanski Marmor širil kamnolom, zato jo selijo.

VRHOVLJE > Za hiško so najprej domnevali, da je nastala pred prvo svetovno vojno, med njenim sobotnim razstavljanjem pa so našli na enem od kamnov letnico 1899. “Ker so na vhodnih jertah tečaji za vrata in ker je stala v bližini kamnoloma, je skoraj zagotovo služila kamnarjem, da so v njej shranjevali težko orodje,” pojasni Boris Čok, ki vodi selitev hiške na novo lokacijo. “Ker se bo kamnolom širil, bi jo tam zasuli. Tu pa bo imela še boljše mesto, saj stoji ob poti kamnarjev, po kateri organiziramo pohode. 21. junija, ko bo v Pliskovici festival kamna, jo bomo inavgurirali,” pove predsednica Razvojnega društva Repentabor Bojana Vidmar. Društvo je tudi dalo pobudo podjetju Marmor, da bi hiško preselili. Na srečo so naleteli ne samo na razumevanje, temveč tudi na podporo. Podjetje je uredilo pot in tudi včeraj, čeprav je bila nedelja, se je na novi lokaciji oglasil predstavnik podjetja.

Selitev sicer poteka v sklopu Partnerstva suhozidne gradnje, zato je predsednik konzorcija Danilo Antoni v soboto pred razstavljanjem hiške oštevilčil glavne kamne, pri razstavljanju hiške in prevozu kamnov na novo lokacijo pa je sodelovalo kar 25 domačinov s štirimi traktorji in prikolicami. “Danes nas je manj, ker za več hkrati tu niti ni prostora. Zdaj je treba delati bolj z glavo in občutkom. Gre pa bolj počasi, kot smo predvidevali,” prizna Stojan Vitez, medtem ko že tretjič obrne kamen, ker ne “pade prav”.

“Preveč se ga vidi navzven, ga moraš 'podkajlat', da bo raven,” pripomni Marko Brana iz Dola pri Vogljah, eden mlajših sestavljalcev hiške. “Je prvič, da zlagate kamne v zid brez betona?” ga vprašamo. “Ne, sem že doma popravil zid okoli parcele in naredil tudi lepo kamnito 'vrzelo'. Ko enkrat vzameš kamen v roke, ne moreš nehati, te kar vleče, da zidaš naprej,” odgovori.

Tudi pri ostalih je videti, da jih je delo s kamnom “zagrabilo”: “Zdaj rabiva enega dolgega, da poveževa spodnja dva, ti pa nasuj vmes malo drobiža, da bo povezalo,” pravi Ljubo Vidmar, ko z Bojanom Kocjanom iščeta na kupu kamen primerne oblike. “Tega pol metra smo dvakrat podrli, ker ni padlo dobro skupaj,” pove Kocjan, medtem ko med notranji in zunanji zid nalaga tampon. “To je vezivo. Še nekaj tednov se bo posedalo med kamne. Včasih so dajali vmes kamniti drobir ali ilovico, ki pa so jo varčevali bolj za kale,” pojasni Čok.

Hiška je v primerjavi s pastirskimi večja, večina mer je 1,20 metra: tolikšen je premer, toliko sta visoki jerti na vhodu in toliko je debel tudi zid. Zunanja višina pa presega dva metra. “V hiško bo vgrajenih približno 14 ton kamenja. Kot mentor sem zelo ponosen na te moje Kraševce, saj imajo izredno pozitiven odnos do svoje dediščine. S težaškim delom suhozidne gradnje se po načinu obnove take hiške istovetijo s svojimi predniki. Vsak kamen, ki ga vgradijo, je njihov podpis in hkrati stik z rokami svojih dedov. Takih ljudi na Krasu je vedno več, tudi med mladimi. In to daje upanje, da se bo kulturna krajina obnavljala in vzdrževala,” je zadovoljen Čok.

MARICA URŠIČ ZUPAN

---