Pisanja ne skriva več v predale

Ivko Spetič Magajna je letos postal častni občan ilirskobistriške občine. Naziv je prejel za svoje več kot 50-letno udejstvovanje na področju kulture, kot pobudnik in ustanovitelj mnogih prvih bistriških društev, ki žive še danes, kot organizator bistriških prireditev, kot začetnik dejavnosti za ureditev bistriške knjižnice na današnji lokaciji, kot plodovit literat in še vedno iskriv in neumoren pobudnik marsikaterega bistriškega dogodka.

Ivko Spetič Magajna je močno sooblikoval - in to še vedno 
počne - kulturno življenje Ilirske  Bistrice.
Ivko Spetič Magajna je močno sooblikoval - in to še vedno počne - kulturno življenje Ilirske Bistrice. 

ILIRSKA BISTRICA > Srečava se na njegovem domu v Ilirski Bistrici - tam, pri Spetiču, kakor hiši, kjer je bila nekoč gostilna, pravijo domačini. V enem njegovih domov. Še eden je namreč v Gornjih Vremah. V podedovani in obnovljeni hiši, kjer so se rodili njegova mati, njene sestre in njegova strica, pisatelj in zdravnik Bogomir Magajna ter novinar, urednik, pisatelj in sadjar France Magajna. Po njiju je povzel svoj umetniški priimek Magajna. Ker veliko potuje med “tam” in “tu”, torej med Vremami in Bistrico, mi neka “lokalpatriotska” žilica ne da miru, pa ga povprašam, kateri dom je pravzaprav prvi. ”V Gornjih Vremah je bila rojena moja mama, sestre in njena brata, to je moj drugi dom. Ki je več kot le beseda. Tam sem od tretjega leta preživljal cela poletja, tako je dejansko drugi dom, ne le zaradi sorodnikov. Prvi dom pa je vedno tam, kjer se je človek rodil. Čeprav včasih, ko sem v Vremah, rečem, da grem domov in obratno. Včasih grem z doma na dom.”

> Radi pa tudi potujete. Posebej v toplice. Najdete tudi tam navdih za svoje literarno ustvarjanje?

“Rad odhajam v toplice. Menjam okolje, si skrajšam zime, saj nisem njihov prijatelj. Januarja mine deset dni v toplicah, kot bi mignil, doma pa se ta čas vleče. Veliko napisanega je tam tudi nastalo. V Rogaški sem pisal kratko prozo, v Dobrni Feminelije, na Debelem rtiču na obali ob pljuskanju morja in gledanju ladij je nastalo kar nekaj obmorskih pesmi …”

> Po izobrazbi ste pravnik. Kdaj ste ugotovili, da ste tudi plodovit literat?

“Med drugo svetovno vojno, star okrog 13 let, sem bil otroški pesnik. Pesmi sem najprej pisal v šolske zvezke, ob koncu vojne sem našel knjižico črnih platnic, verjetno oficirsko, z dvojnimi platnicami in trakcem, in vanjo prepisal stare in zapisal nove pesmi. Bilo jih je približno 16, naslovov in vsebine se ne spomnim, razen ene same vrstice, ki je šla takole: 'kot tolkli bi kamne kamnarji'. Nato me je zgrabil literarni molk in čez leta sem knjižico zavrgel. Molk je trajal ves čas gimnazije in fakultete. Šele potem, star približno 30 let, sem začel spet pisati. Najprej pesmi v rimah, pod vtisom pokrajine, dela v vinogradu s trtami. A začel sem pisati za predale, ne za objave. Prve objave so bile šele v Lesonitovem zvezku.”

> Lesonitov zvezek ima zanimivo zgodbo. Tesno je povezan z vašim kulturnim udejstvovanjem in tudi s tem, da se je kulturno življenje v Bistrici z nekaj pevskih zborov v 70. letih razbohotilo na številna in raznovrstna društva, katerih začetnik in soustanovitelj ste bili.

“Po vrnitvi iz Kopra v Ilirsko Bistrico in po zaposlitvi v Lesonitu, to je bilo nekje pred letom 1970, sem za desetletje zasedel mesto predsednika izvršnega odbora kulturne skupnosti. V Kopru sem bolj malo razmišljal o kulturi na Bistriškem, tu pa sem moral ugotoviti, kaj imamo. Bili so trije pevski zbori, občasno tamburaški orkester in nekaj dramskih predstav. Skupaj je delovalo kakšnih pet društev z zelo ozkim repertoarjem. Ko so na SZDL ustanavljali novo sekcijo za kulturo, so me povabili k sodelovanju. Ker sem predlagal, da bi bilo dobro v začetnem obdobju iz sekcije ustanoviti samostojno društvo, je to kmalu zaživelo in deluje še danes. Gre za Društvo za krajevno zgodovino in kulturo, to je bilo za naše kraje edinstveno, saj podobnega še ni bilo. Po tem uspelem poizkusu je nastalo še Literarno društvo, Likovno društvo France Pavlovec, Kulturno društvo Lesonit, bil pa sem tudi soustanovitelj Numizmatičnega društva Primorske. Vsa ta društva delujejo še danes, razen KD Lesonit, ki je shiralo, še predno je prišlo k italijanskemu lastniku.”

> Posebej zanimivo je, da so v Lesonitovem glasilu prispevke objavljali samo zaposleni v tej tovarni …

“Lesonit je imel v takratnem KD šest skupin, med njimi tudi literarno. Pevci imajo za nastop svoj oder, prav tako igralska skupina, literati pa so pišoči in so morali imeti neko glasilo. Nastal je Lesonitov zvezek, specifično je bilo, da so ga pisali izključno zaposleni v Lesonitu. Tedaj nas je bilo v Lesonitu veliko, približno 1050, ampak kljub temu - to je bila proizvodnja - smo vseeno zmogli delo z literarnim glasilom vsako leto nadaljevati. Pomembnost tega danes vidim v tem, da je lahko ena delovna organizacija, lesno-kemična industrija, zmogla sama ustanoviti in izdajati literarno glasilo. Kot vem, je bilo to edino literarno glasilo v neki delovni organizaciji v Sloveniji. Če bi se to zgodilo v nekem večjem mestu, bi tedaj in še danes o tem zvonili vsi zvonovi. To je usoda malih krajev in ljudi. Za nami so nekaj let začeli v Tomosu izdajati Fontano, a vanjo so pisali literati cele Istre.”

> Obnovili ste Magajnovo rojstno hišo in v njej uredili spominsko sobo …

“Najprej so ob 80. letnici rojstva Bogomirja Magajne in ob proslavi v Gornjih Vremah postavili spominsko ploščo, sam pa sem uredil začasno spominsko sobo, ki je ostala do obnove hiše, po obnovi pa sem jo izoblikoval v dokončano zbirko. V hiši je bilo nekaj dogodkov, tudi v zvezi s tem praznikom, ki so obravnavali Bogomirjevo literaturo. Potem se je zaradi premajhnega prostora to nadaljevalo v divaški knjižnici. Zdaj so obiski sicer redkejši, pridejo šolarji, izletniki, pohodniki na Vremščico po Magajnovi poti. Nekaj let sem poizkusil tudi s posebnostjo - literarno-filozofskim salonom, nekaj takšnega, kot so bili saloni pri nas med obema vojnama. To je trajalo dve leti, saj je divaška občina premajhna in je v njej premajhen krog sodelujočih, da bi se to lahko nadaljevalo.”

> Ob Kettejevem rojstnem dnevu (19. januar 1876) in ob stoletnici njegovega rojstva ste predlagali, da bi bil ta datum občinski kulturni praznik, da bi okrog njega vsako leto pripravili mesec kulture in zaslužnim kulturnikom iz občine podelili Kettejeva priznanja. Kako je s tem danes?

>“Ta praznik je šel v pozabo. Trajal je kar nekaj let, bili smo, kolikor vem, edina občina v Sloveniji, ki je imela tudi svoj kulturni praznik in to je bila tudi posebnost, ki je trajala približno do osamosvojitve države, nato pa kmalu zamrla. Nekdo mi je rekel, da gre za ostalino socialističnih ureditev, čeprav to nima nobene zveze s tem, saj ne gre za političen praznik. Ta sicer formalno še živi, sklepi so bili sprejeti in nihče jih ni preklical, a je od vsega tega ostal mesec kulture, tako da ljudje včasih niti ne vedo, čemu se ta mesec obeležuje. In če so ukinili praznik in nagrade, bi morali tudi mesec kulture. Tako ostaja edina občina v Sloveniji, ki ima poleg občinskega še kulturni praznik, občina Divača. Četudi po sili razmer, saj so ob iskanju datuma za občinski praznik imeli za predlog Ito Rino in Bogomirja Magajno.”

> Bil ste tudi urednik in začetnik Stopinj, literarnega zbornika, ki je nastal, ko se je rodilo Literarno društvo. Je bilo včasih na Bistriškem več literarnih ustvarjalcev?

“Ne bi rekel, verjetno jih je zdaj celo več kot prej glede na splošni kulturni razvoj. Danes je literarno društvo mnogo močnejše, kot je bilo na začetku. Njegov nekdanji član je danes član PEN kluba. Dva sva člana Društva slovenskih pisateljev. Tudi veliko drugih članov je, ki so močna literarna peresa.”

> Kot plodovit pisec s 14 izdanimi deli ste član Društva slovenskih pisateljev. Bo kmalu izšla kakšna nova knjiga?

“Zadnja med 14 knjigami, Hajkuji, je izšla lani. V pripravi je 15. knjiga, ki naj bi izšla letos in v kateri so zbrane zgodbe starih časov pod verjetnim imenom Pravljice in pravce.”

> Kaj vam pomeni naziv častni občan?

“Počutim se počaščenega, saj je to trajno imenovanje. Vesel pa sem bil tudi podelitve, na kateri so vsi, ki so izvedli kulturni program, pripadniki mlajše generacije. To je spodbudno.”

TINA M. VALENČIČ


Najbolj brano