Pestre zgodbe o Kozini

“Kar je bilo in kar se je dogajalo, moramo ohraniti in ceniti na način, ki je dostojen človeku. Vsaka stvar, ki ne gre v pozabo, bogati našo kulturo, zavest in moralo ter dviguje samozavest naroda,” je v knjigi Kozinska zgodba zapisal njen avtor Stojan Šturm. V njej pripoveduje zgodbo svoje rojstne vasi vse od prve omembe do konca druge svetovne vojne.

KOZINA > Kozinska zgodba je nastajala veliko let, je na predstavitvi knjige v knjižnici na Kozini povedal njen avtor Stojan Šturm. Šturma, po izobrazbi je sicer zobozdravnik, je po dolgih letih pričela preganjati misel na izjavo vaščana, ki ga je poznal kot mladenič. “Kozine ni,” je imel navado reči sovaščan.

K pisanju so ga spodbudili tudi zborniki okoliških vasi. Ko pa so leta 2004 svojega dobili še Hrpeljci, se je odločil, da je dovolj, se pošali Šturm: “To me je še bolj podžgalo.”

V vsaki šali je nekaj resnice. Če je danes rivalstvo med Hrpeljci in Kozinci še vedno prisotno - ob omembi Hrpeljcev so se obiskovalci knjižnice vedno iz srca nasmejali -, so v preteklosti med njimi potekali pravi fizični boji.

Dokumenti in kronike

Pri obnovi hiše je avtor naletel na veliko dokumentov, ki jih je uporabil pri pisanju knjige. Ljubezen do zapisovanja imajo pri Šturmovih v družini, kroniko o dogodkih na Kozini in v okoliških krajih je pisal že njegov nono.

Ime Kozina je staro, prve omembe hiš na tem ozemlju pa je našel v urbarju iz leta 1574, kjer so kraj imenovali Cosina. V sredini 18. stoletja je bilo na Kozini že pet ali sedem domačij, leta 1820 pa okrog deset. Druga polovica 19. stoletja prinese vasi gospodarski in kulturni razvoj. Gradnja južne železnice je pomenila za kraj pravi gospodarski razcvet, a za narodno zavest so bila še pomembnejša slovenska društva, ki so jih konec 19. stoletja ustanavljali Kozinci. “Pevski zbor, kulturno prosvetno društvo, bralno društvo in tamburaško društvo,” pestre nosilce kulturnega razvoja v kraju našteje Šturm. Podrobnejše podatke o ustanovitvi in njihovem delovanju najdemo v monografiji.

Obdobje po prvi svetovni vojni pomeni za kraj zaton živega kulturnega življenja, a italijanska država prvič upošteva željo prebivalcev in tudi administrativno ustanovi Kozino kot samostojno vas.

Pil je bil središče vasi

Kozina je bila od vedno na stičišču. O tem priča tudi pil, ki je bil v preteklosti pomembno središče vasi. Trikotni kamen je ločeval najprej tri gosposka posestva, kasneje je stekla mimo njega cesta Reka-Trst. Kdaj je bil pil postavljen, nihče ne ve natančno. “Na podlagi starih fotografij predvidevamo, da je bil visok 1,2 metra. Ker so se ljudje ob njem združevali, so ga italijanske oblasti podrle. Mojega nonota je to izjemno razjarilo,” se spominja avtor.

Z vpletenostjo Kozincev v NOB se Kozinska zgodba zaključi. “Upam, da nisem zadnji, ki ga je to zanimalo. Imel sem srečo, da sem imel veliko gradiva,” razmišlja Šturm, ki vrednotenje povojnega in sodobnega časa prepušča novim generacijam.

PETRA MEZINEC

---