Od Poncija do Pilata že leta brez rezultata

Ministrstvo za okolje je sežansko občino v zadnjih letih trikrat opozorilo, da je njen odlok o kanalizaciji nezakonit in jo pozvalo, naj ga uskladi z zakoni. A do danes tega ni storila. Odlok je bil večkrat poslan ustavnemu sodišču, a predlagatelji niso bili uspešni. Ustavno sodišče o odloku sploh ni presojalo. Sežanski primer kaže, kako nemočni so v naši pravni nedorečenosti ne le občani, temveč celo ministrstvo.

SEŽANA > Sežanski odlok o kanalizaciji je zdaj pred ustavnim sodiščem že sedmič. Šesto in sedmo pobudo sta dala ministrstvo za okolje in vlada (zadnjo prejšnji mesec). Prvo je leta 2002 vložila skupina občanov s prvopodpisanima Dragom Kovačem in Jožetom Trampužem, drugo Viljem Frančeškin in Igor Grmek, Frančeškin je nato vložil še štiri pobude in štiri ustavne pritožbe.

Zapletena pot do ustavnega sodišča

Toda ustavno sodišče o nobeni od pobud ni presojalo. Pri eni je ocenilo, da pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa, ker še niso izčrpali vseh drugih pravnih sredstev, pri drugih, da “od presoje ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja” oziroma da “pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.” V zadnjih, po letu 2007, pa je bil glavni razlog (pre)majhna višina spora.

Razlog za nastanek spornega odloka je čistilna naprava, ki so jo v Sežani zgradili leta 2000. Čeprav je bila nujna in dobrodošla, je bilo že ob začetku njenega obratovanja (leta 2001) jasno, da bo to zelo drago. Občina jo je načrtovala za 12.000 enot (za vso občino), v prvi fazi jo je koncesionar, družba Slovenski plinovodi (kasneje Adriaplin) zgradila za 6000 enot. Kar je bilo dvakrat več, kot je bilo tedaj ljudi, do katerih je bila zgrajena kanalizacija. Zato je bilo prihodkov od kanalščine malo. Toda koncesionar si je z občino izpogajal zanj ugodno koncesijsko pogodbo: plačilo za vse enote. Razliko do polne zmogljivosti je kratek časa plačevala občina iz proračuna, sporni odlok iz leta 2002 pa je plačilo kanalščine naložil tudi tistim prebivalcem mesta Sežane (ostalih naselij pa ne), ki še niso imeli kanalizacije. Poleg tega naj bi se iz kanalščine odplačevala tudi gradnja čistilne naprave.

Občina Sežana pa je kljub temu do pred kratkim trdila, da je ustavno sodišče o sežanskem odloku razsojalo in da “ni presodilo, da bi bil odlok v neskladju z ustavo ali zakonom.” Te argumente je uporabila tudi v zagovoru pred sodišči in ministrstvom za okolje.

Šele letos previdneje navaja, da sta bila odlok in pravilnik o javni kanalizaciji v Občini Sežana “s strani različnih predlagateljev večkrat poslana v oceno ustavnosti in zakonitosti. Predlagatelji nikoli niso bili uspešni, saj je ustavno sodišče prav vse zahteve doslej zavrglo oziroma zavrnilo.”

Arogantna občina

“Občina Sežana se arogantno spreneveda,” meni o tem Viljem Frančeškin, ki je občino tudi opozoril, da je ustavno sodišče glede pristojnosti občin o kanalizaciji na pobudo več drugih občin že odločilo, da Ustava nedvoumno razmejuje pristojnosti občin od pristojnosti države in da lahko občina samostojno predpiše način in pogoje opravljanja javnih gospodarskih služb le, če zakon ne določa drugače. “Ker zakon določa, da te pogoje predpiše pristojni minister, je evidentno, da si je občina prisvojila pristojnost ministrstva,” meni Frančeškin.

Natanko to v julijski zahtevi za presojo ustavnosti trdi tudi vlada odhajajoče premierke Alenke Bratušek. Kot pravi, si je namreč Občina Sežana v spornem odloku in pravilniku prilastila pristojnosti ministra za okolje in vlade, saj je med drugim v obeh določila mejne vrednosti emisij za odpadne vode, metodologijo monitoringa odpadnih vod in zahteve glede lovilcev maščob, kar ni v pristojnosti občine. S tem pa je kršila zakon o varstvu okolja, trdi vlada, upajoč, da bo tokrat ustavno sodišče o sežanskem odloku vendarle presodilo.

Prejšnjo pobudo države za presojo je namreč ustavno sodišče zavrnilo. A iz zgolj banalnega postopkovnega razloga: ker lahko presoja skladnost občinskih predpisov z zakoni, ne pa s podzakonskimi predpisi. Tako je ostalo do občine nemočno tudi ministrstvo za okolje in prostor, kjer so že leta 2007 ugotovili, da so sežanski predpisi neusklajeni z državnimi in občino pozvali, naj jih uskladi. Ker se ni odzvala, jo je ministrstvo pozvalo še dvakrat in s podrobnimi navedbami, kaj krši. A jih občina ni poslušala in do danes odloka ni spremenila.

Letos je sežanska občina na čelu z županom Davorinom Terčonom samovoljo do države izkazala še enkrat: 1. januarja lani je namreč začela veljati nova uredba, ki občinam nalaga, da z njo uskladijo svoje odloke v 15 mesecih. Ta rok se je iztekel marca, sežanska občina pa do danes ni storila še ničesar.

Plačal bi, pa ni mogel

V občini, ki se tako obnaša do države, tudi občanom ni lahko. Viljem Frančeškin je že kmalu po uveljavitvi spornega občinskega odloka o kanalizaciji naročil pri izvajalcu javne službe praznjenje greznice, a mu tega niso hoteli opraviti, ker ni plačal kanalščine (ker ni bil priključen na kanalizacijo).

Na večkratna opozorila so greznico le izpraznili in mu izstavili prevoznico. “Pričakoval sem račun, a ga do danes še nisem dočakal, čeprav sem večkrat zahteval, da mi omogočijo plačilo opravljene storitve,” pripoveduje Frančeškin.

So pa od njega terjali plačilo kanalščine.

Sedem tožb

Tako kot sprva številni drugi Sežančani je tudi on položnico za kanalščino vrgel v koš, a je prejel sklep o izvršbi. “Nanj sem vložil ugovor, sodišče ga je razveljavilo in sprožilo pravdni spor,” pove. Leta 2007 je prejel prvo sodbo sežanskega okrajnega sodišča in v naslednjih letih še šest. “Okrajni sodnik je zapisal, da občinski odlok velja, ker je bil izdan na podlagi zakona o gospodarskih javnih službah, in da je zakonit, ker je bil veljaven v spornem obdobju. V vsebino ali nezakonitost odloka pa se ni spuščal, čeprav lahko sodniki sami zahtevajo oceno ustavnosti in zakonitosti posameznih aktov lokalne skupnosti,” opozarja Frančeškin.

Zoper vsako sodbo okrajnega sodišča je vložil pritožbo na višje sodišče, toda višje sodišče je zapisalo, da je okrajni sodnik očitno menil, da neskladja ni.

Davek na slabo koncesijsko pogodbo

Vzporedno je skušal Frančeškin doseči spremembo spornega odloka pri občini: leta 2004 pri svetu za varstvo uporabnikov javnih dobrin, a je ta njegovo pobudo zavrnil; pri odboru za gospodarske dejavnosti, a ni dobil niti odgovora. Poskusil je pri Miroslavu Klunu, ki je bil tedaj župan in hkrati predsednik nadzornega sveta Kraškega vodovoda, izvajalca obvezne javne službo (kar se je kasneje izkazalo kot nezdružljivo). A Klun se je skliceval na sklep ustavnega sodišča in ni ukrepal.

V tem mandatu je Frančeškin član občinskega sveta. V tej vlogi je opozoril kolege in občinsko upravo, da je treba odlok spremeniti, a ga je županova koalicija preslišala. Občina sicer pripravlja spremembe, je sporočila, a v tem mandatu jih zagotovo še ne bo.

Premajhna kršitev

Obupan nad prelaganjem pristojnosti je Frančeškin poskušal tudi pri varuhu človekovih pravic. Na prvo pobudo mu je tedanji varuh odgovoril, da nima pristojnosti ocenjevati ustavnosti in zakonitosti rešitev, ki jih ureja občinski akt; da pa lahko občan vpliva na občinske zadeve prek članov občinskega sveta, zbora občanov, z referendumom in preko ljudske iniciative. Predlani je varuhinjo opozoril, da je izčrpal večino možnosti za zaščito svojih človekovih pravic in da mu država ne zagotavlja učinkovite pravne varnosti. Varuhinja mu je pritrdila, da lahko vloži zahtevo za ustavno presojo, a da se varuh lahko te možnosti posluži le izjemoma in glede na vrsto in težo kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v posamičnem aktu. Od leta 2007 pa tudi ustavno sodišče ne presoja več sporov, manjših od 2000 evrov, ker do te vrednosti niso možne pritožbe na vrhovno sodišče.

“Zame je kršitev človekovih pravic absolutna kategorija in se ne deli na majhno ali veliko, kot je v zakonodaji predvidena delitev na spore majhne in velike vrednosti. Kršitev človekovih pravic je ali pa je ni,” meni Frančeškin. O svoji 12-letni kalvariji pa sklene: “Od države ne zahtevam ničesar drugega kot to, da neka institucija končno vsebinsko odloči, ali so določbe občinskega odloka v skladu z zakonodajo in s tem z ustavo.”

MARICA URŠIČ ZUPAN

---