Obujeni ples v Postojni presegel vsa pričakovanja

“To je bil eden boljših, bolj veselih, sproščenih in zabavnih postojnskih žurov v zadnjem času. Dobili smo ogromno pozitivnih odzivov. Zbrala se je zelo pisana družba, tako starejših, ki so prišli iz nostalgije, kot tudi mlajših. Vsi so se strinjali, da pogrešajo takšne plese. In skoraj vsi so nosili ne kakršnekoli, ampak zelo lepe maske,” je bila zadovoljna glavna organizatorka Katja Jordan iz mladinske sekcije Turističnega društva Postojna.

Glavna organizatorka Katja Jordan (prva z desne) je povedala, da so prejeli veliko pozitivnih odzivov in želja, da z 
obujeno tradicijo nadaljujejo.  Foto: Veronika Rupnik Ženko
Glavna organizatorka Katja Jordan (prva z desne) je povedala, da so prejeli veliko pozitivnih odzivov in želja, da z obujeno tradicijo nadaljujejo.  Foto: Veronika Rupnik Ženko

POSTOJNA > “Ples je odlično uspel. Vedela sem, da bo prišlo nekaj ljudi, a da jih bo toliko, res nisem pričakovala. Dvorana je bila prepolna, ogromno je bilo čudovitih mask, tudi skupinskih. Komisija je imela res težko delo. Nazadnje je podelila več kot deset različnih nagrad,” je vtise strnila Katja Jordan.

Čast, da podeli nagrade, je pripadla Sandru Lorenzettiju, enemu tistih Postojnčanov, ki se še dobro spominja zlatih časov postojnskih pustnih plesov. “Včasih je prišlo toliko ljudi, da ples ni bil samo na eni, ampak kar na treh lokacijah hkrati: v motelu Proteus, na Kaliču in v hotelu Kras. Prihajali so s postojnskega, pivškega, s Krasa, z logaškega in vrhniškega ...” se spominja Lorenzetti. “Seveda. Z ženo in prijatelji smo prišli zaradi obujanja spominov. In res smo bili presenečeni. Super je bilo, enkratno, čudovite maske. Le tako naprej.

Branko Može, dolgoletni član zasedbe Venera, je včeraj za PN povedal, da so se vabilu odzvali z velikim veseljem. “To je tudi za nas nostalgija. Vračati se v mesto, kjer smo igrali včasih in se imeli fajn. Sam sem v Postojni igral pol življenja. Nastopali smo od leta 1971 do skoraj 2000. Bili smo hišni bend v hotelu Kras, igrali smo v Jamskem dvorcu, jamski restavraciji, motelu Proteus, na Kaliču, v Erazmovi kleti. Spomini in vezi ostanejo. Bil sem prav vesel, ko sem srečal veliko znancev, ki so mi rekli, da danes takšne zabave manjkajo. No, to je tudi malo iz nostalgije.” Z nostalgijo je bil prežet tudi repertoar. “Zaigrali smo nekaj svojih standardnih, ki jih vsi poznajo, na primer Ko boš čisto sama, ki je kot nekakšna postojnska himna. Pa nekaj italijanskih, nekaj hrvaških, širok repertoar,” je povedal Može in dodal, da je bil opazno všeč tudi mladini. Ta pa tudi nad urnikom ni preveč negodovala. “Igrali smo namreč po 'starem' urniku, ki ni običajen za današnje čase. Tudi sami smo se spraševali, kdo bo prišel plesat ob šestih zvečer, pa je bilo ob sedmih že polno.” Zaključili so ob polnoči, kot velevajo pravila, saj se po pustni norčiji začenja postni čas.

Se bo obujena tradicija torej nadaljevala? “Na koncu so vsi ponavljali, da se vidimo naslednje leto. In da mora spet igrati Venera. Če bo v mojih močeh in če bodo možnosti, seveda!” je sklenila Jordanova.

VERONIKA R. ŽENKO


Najbolj brano