Nekdaj brezmejna svoboda, letos lenobnost

Ivana Slamič iz Vrtovina, dolgoletna učiteljica, profesorica slovenskega jezika in svetovne književnosti, je zdaj upokojenka.

A zelo aktivna; ima krožek kreativnega pisanja v društvu Most, piše recenzije, spremne besede različnim avtorjem, vodi literarne večere v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini in še marsikaj. O poletju pa razmišlja takole:

“Bilo je del šolskega leta. Takrat so bila poletja čas brezmejne svobode: osnovnošolska dninarska, žanjica sem se kosala z odraslimi ženskami in poslušala njihove zgodbe, srednješolska namenjena inštruiranju in kupčkanju prisluženih dinarjev za potujoči kino v Selu, Hamleta v Ajdovščini, od koder se je prišlo skoraj opolnoči do doma samo peš, študentska so bila štoparska, pravi podvig v dveh dneh do Pariza! Službena so bila čas, ki je bil samo najin, ko ni bilo dijakov, ne šole ne sodelavcev, nikogar.”

Zdaj je poletje vsak dan in skoraj grozi, da “dolgo vroče” postane dolgočasno. Da se svoboda samoukine in dan postane enak naslednjemu, pravi. “Letošnje je lenobno, strogo upošteva nasvete vremenarjev, vročina kuri sive celice, zjutraj žalostno zrem v žejne vrtnine, ki jih pridelujem, ker mislim, da gledam živost, rast, moč. Branje se odmika, pet centimetrov debeli 'špehi' padajo iz rok, sedenje za računalnikom je naporno in Lokar kar čaka, večerne poti do 'velemest' in dogodkov so boj s hordami komarjev. Kako uživati popikan in mehurjast?”

Tri knjige gladi iz dneva v dan: novo pesniško zbirko Milana ŠeljaGradim gradove in hoče biti njegov Pegaz povratnik, zbirko haikujev Ivanke KostantinoSlike in upa, da se zgodi: nacefran oblak / zreli luni grizlja / ušesno mečico. Z iskro veselja boža knjigo Magde SaksidaSkrito v vablenci in obnavlja vrtovinske, svetopavelske, podgorske zgodbe svojega otroštva. “Potujoči kino je nadomestila nova tehnologija: s klikom ali pritiskom na gumb gledam stare filme, Godarda, Truffauta, predajam se melanholiji Larsa von Triera in čakam jesen, da z lastovkami poletim drugam!” NR

---