Nekaterim Kraševcem sivka že reže vsakdanji kruh

Letošnji peti festival sivke, ki je potekal konec tedna v Ivanjem Gradu, je privabil do sedaj največ ljubiteljev te dišeče in uporabne trajnice od blizu in daleč. Dobremu poslu navkljub pa sivkarji pogrešajo več pomoči države, znotraj lastnih vrst pa skupno organizacijo. Tako bi sivka lahko “odprla” še več delovnih mest. Nekaj pa jih je na Krasu že zdaj.

IVANJI GRAD > Vasica z okrog sto prebivalci je dvodnevni obisk okrog štiri tisoč obiskovalcev festivala dočakala pripravljena. To sta dokazovala tako redarska služba, ki je usmerjala vozila na parkirišča že pred naseljem, kot tudi brezhibni potek ostalih aktivnosti.

Deset hektarjev kraških polj je letos že zasajenih s sivko.

Na delavnicah je zmanjkalo mest

“Tudi letos smo pripravili že utečene dogodke: ročno in strojno žetev, parno destilacijo, sivkino tržnico, delavnice izdelave šopkov, venčkov in pletenic ter druge delavnice,” je povedala Tanja Arandjelović, ki je kot pobudnica že vsa leta glavna gonilna sila festivala.

Ta je letos postregel tudi z nekaj novostmi: obiskom Pliskinih pastirčkov, tržnico kraških užitnih dobrot ter prikazom obdelave kamna, železa in stekla. “Za nekatere dogodke je bilo zanimanja med obiskovalci toliko, da je celo zmanjkalo prostih mest. Tako je bilo na predavanjih o ekološkem kmetijstvu ter na delavnicah o pripravi sivkine kreme in naravnih čistil,” je dodala Arandjelovićeva.

Trinajst ponudnikov izdelkov iz sivke je na stojnice razpostavilo pestro paleto izdelkov: eterična olja in hidrolate, kozmetiko, čistila, živila s sivko, sveče in cvetje v vrečkah. Marsikaj od tega so obiskovalci odnesli tudi domov - skupaj s šopkom sivkinega cvetja, ki so si ga narezali sami.

Država sploh ne ve, kam naj uvrsti sivko

Med obiskovalci so bili Slovenci iz dobesedno vseh regij, nekateri so prišli celo z avtobusi. Precej pa je bilo tudi tujcev, poleg italijanščine je bilo slišati še nemščino, angleščino in letos prvič tudi španščino

Pridelovalci, predelovalci in prodajalci sivke s Krasa, ki imajo letos z njo zasajenih že deset hektarjev njiv, pa se srečujejo tudi s problemi. “Eden je ta, da država za pridelavo sivke ne nudi spodbud, kakršnih so deležne druge kulture, ki so že uvrščene na ustrezne sezname za pomoč, ob tem ko nam davek na dejavnost zna zaračunavati. Na ministrstvu se ne morejo dogovoriti niti o tem, ali bi jo uvrstili med dišavnice, zelišča ali trajnice, kamor smiselno sodi,” je potarnala Arandjelovićeva.

Le skupaj bi bili močnejši

Drugi problem pa je povezovanje vseh, ki se ukvarjajo s sivko, v neko skupno organizacijo, jo je dopolnil Bogdan Križman, ki prideluje sivko na Divaškem: “Skupna organizacija je potrebna zaradi skupnega trženja in nastopov na sejmih, poenotenja minimalnih kriterijev za kakovost, skupne nabave dražjih naprav, ki bi jih lahko imeli v souporabi; ne nazadnje pa tudi zato, da bi izvolili skupnega predstavnika, ki bi premaknil miselnost državne uprave, da je sivkarstvo muha enodnevnica.”

Kraški pridelovalci sivke kljub želji in potrebi, da se stanovsko povežejo, za to že leta ne zberejo volje. Zato tvegajo, da jih bodo prehitele druge regije. Kljub primatu, ki ga ima Kras, se gojenje in predelava sivke namreč širi tudi v Istri, Goriških Brdih in Vipavski dolini ter celo na Štajerskem.

BOGDAN MACAROL

---