Najzanimivejši furmani iz Lokavca in Merč
Postojna se je včeraj ponovno spremenila v furmansko mesto. V okviru že 24. tradicionalnega Furmanskega praznika, ki v nekdanji pomembni furmanski postojanki prikazuje dediščino furmanstva, se je skozi mesto zvrstil sprevod okrog 20 furmanov iz različnih koncev Slovenije. Prvo nagrado je prejel voz, ki je prikazal prevoz pontonskega čolna iz prve svetovne vojne.
POSTOJNA
>
“To je nesnovna kulturna dediščina. Vozove in opremo je mogoče videti v muzeju, to pa je razstava v živo, ohranjanje znanja, ki ga ni mogoče shraniti v depoje ali zapisati v knjige,” razmišlja Boris Blažko, predsednik Društva za oživljanje lokavškega izročila Doli, ki je, tokrat v sodelovanju z Društvom soška fronta in Goriškim muzejem, ponovno odneslo prvo nagrado. Društvo Doli iz Lokavca, ki se z zbiranjem vozov in furmanstvom ukvarja že preko 25 let in se ponaša z zbirko preko 70 vozov, ki jih hrani Goriški muzej, je namreč stalni gost Furmanskega praznika.
“Vsako leto skušamo obeležiti neki poseben furmanski podvig in v ta namen naši člani zdresirajo konje, ki so res neprecenljivi, za določeno akcijo. Letos vojaško - pripeljali smo originalni voz in pontonski čoln iz Soške fronte,” je povedal Blažko, sicer zaposlen v Goriškem muzeju.
Drugo nagrado je odnesla edina volovska vprega, s katero je Razvojno društvo Merišče iz Merč na Krasu prikazalo prevoz domačih pridelkov v Trst, tretjo pa voz s prikazom izdelave lesenih vodovodnih cevi Konjeniškega društva Naklo.
Za 90 jubilej z zapravljivčkom
Obiskovalci pa so lahko v sprevodu občudovali tudi druge udeležence, na konjih, z vozovi, kočijami, zapravljički ali brez, ki vsak na svoj način ljubiteljsko ohranjajo dediščino prevozniških in tovorniških dejavnosti ali drugo etnološko dediščino. Stojan Skok iz Štorij, ki na Furmanskem prazniku sodeluje že skoraj od njegovih začetkov, je letos nastopil v vlogi kočijaža in ponosno izpolnil željo zakoncema Simčič iz Turistične kmetije Hudičevec pri Razdrtem, ki sta letos obeležila 65 let poroke, Simčič pa tudi svojo 90-letnico, in ju popeljal z zapravljivčkom, ki je dediščina kmetije. “Zelo rad sodelujem na Furmanskem prazniku, da predvsem mladini prikažemo, kako so prevozi potekali nekdaj. To je dogodek, ki ne bi smel zamreti,” je prepričan Skok.
Vozili so tudi led
Zadnji “pravi” furmani pa so se skozi Postojno peljali po koncu druge svetovne vojne. Srečko Šajn, predsednik Turističnega društva Postojna, ki je glavni organizator Furmanskega praznika, se jih še spominja. “V Trst so takrat s konji še vozili seno in 'palut', kot smo rekli dolgi močvirski travi. Očetu sem nosil malico, ko jo je kosil. Ker takrat še ni bilo baliranja, so voz z njo umetelno pripravili. Ko so naložene vozove pripeljali v Trst, so se, preden so jih peljali na tehtnico, furmani sporazumeli s fanti, tako imenovanimi fakini, ki so na skrivaj skočili pod voz, da je bil ta težji. Tako so seno dražje prodali, fakini pa so v zameno dobili kakšno malico,” pripoveduje Šajn.
Furmanstvo je bilo sicer najbolj živo v času do izgradnje Južne železnice Dunaj-Trst. Skozi Postojno je na Kras in v Istro ter v Trst potekal prevoz predvsem kmetijskih pridelkov in lesa, pa tudi ledu. “Domačini so pozimi na Nanoščici sekali led in ga shranjevali v posebne ledenice ter ga z vozovi, zavitega v jelševo litje, ponoči vozili v Trst, da so si petičneži z njim hladili pijačo,” zanimivosti še razkriva Šajn.
Danes, poleg Furmanskega praznika, na furmanske čase v Postojni še vedno spominjajo nekatere stare stavbe, kjer so bile nekdaj furmanske gostilne.
VERONIKA RUPNIK ŽENKO