Na koncu vendarle zmaga upanje

Drevo, iz katerega sega 71 rok, toliko let je v sredo minilo od osvoboditve Auschwitza, bo vse do ponedeljka zapolnjevalo prostor Mladinskega centra Podlaga. Drevo je le eden od elementov razstave o holokavstu, ki jo je pripravila 18-letna Ines Pahor.

SEŽANA > Zatemnjene luči, črna barva, zgovorne fotografije, v zatemnjeni kletki risba taboriščnikov, v taboriščno srajco oblečena lutka, zgodba ženske, ki je preživela taborišče. Na sredini pa veliko drevo življenja, ki predstavlja upanje. Taka je v nekaj obrisih prva razstava srednješolke Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana Ines Pahor, ki je že prvi dan privabila veliko obiskovalcev.

“Drevo življenja simbolizira, da so ljudje grozote taborišča preživeli. Figurice simbolizirajo te ljudi,” je pojasnila avtorica razstave.

Ines se je zahvalila mentorici Renati Nikolić, ki ji je stala ob strani, sošolcem in dijakom, ki so ji pomagali pri razstavi, ter Pavli Simčič, ki ji je zaupala svojo zgodbo iz taborišča v Ravensbrücku. Simčičeva je bila, ko so jo skupaj s tremi sestrami in očetom odpeljali v taborišče, stara 17 let, eno leto manj kot jih ima sedaj Ines Pahor.

“Dijake vedno opozarjam, da se je holokavst zgodil v bližnji preteklosti v osrčju Evrope, sredi najbolj demokratične celine,” je na otvoritvi povedala Mateja Grmek, profesorica zgodovine na Šolskem centru Srečka Kosovela Sežana: “Holokavst in genocid se ne zgodita hitro. Najprej se izbere manjšino, ki ji je treba odvzeti pravice. Potem se skupino osami. Večina ne reagira. Potem jih začnejo napadati. Družba tolerira, ker ni fizičnega nasilja. Ko pride do nasilja, pride do razčlovečenja. To se ne zgodi hitro, ampak je to dolgotrajen proces. Ves ta čas nihče nič ne reče,” je pojasnila profesorica in dodala: “Dijakom je ta tema blizu, saj se učimo o tem, kakšni smo ljudje. Koliko slabega lahko naredimo. A po drugi strani tudi, koliko dobrega smo sposobni narediti.”

Razstava bo odprta do ponedeljka.

PETRA MEZINEC

---