Na Zafredovih platnih Divača nekoč
V divaški knjižnici je še do konca meseca na ogled retrospektivna razstava Stojana Zafreda, domačega umetnika, ki je slikal z usti. Prvič so zbrane slike iz njegovega zgodnjega obdobja, ki so v lasti zasebnikov. Ob njih so razstavljene fotografije žene Jožice, predvsem moževi portreti.
Jožica Zafred, fotografinja in žena pokojnega slikarja Stojana Zafreda,
med fotografskim portretom moža in Stojanovim oljem z motivom
Škrateljnove hiše.
Foto: Lea Kalc Furlanič
DIVAČA
>
Železniška postaja v Divači, Škrateljnova hiša, gostilna Brusič, ki je bila na mestu današnjega hotela Malovec, in še marsikaj so vodilni motivi slik v tehniki olja na platno, ki jih je Stojan Zafred, prepoznani divaški umetnik, naslikal v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja.
Tokrat so na ogled “zgodnje” slike, ki so razsejane po zasebnih domovih, večinoma na Divaškem, pa tudi drugod po Sloveniji, nekatere so last Slovenskih železnic, in jih doslej še niso razstavljali skupaj.
“Na teh platnih so motivi iz Divače, ki ne obstajajo več, saj so določene dele mesta bodisi prenovili bodisi porušili. Zato so te slike toliko bolj dragocene,” poudarja Jožica Zafred. Kot priznana fotografinja je na tej razstavi na ogled postavila predvsem portrete pokojnega moža, vsekakor izjemne fotografske vrednosti, predvsem pa čustvene nabitosti.
Kakor je ob razstavi zapisala umetnostna zgodovinarka Polona Škodič, “portreti Stojana niso izostreni le po tehnični plati, ampak so edinstveni tudi po svojem življenjskem utripu. Slikarja tako doživljamo v najrazličnejših trenutkih in razpoloženjih.” Zato tudi in predvsem Stojanove slike na tej razstavi obiskovalec doživlja, kot bi bil slikar z njim in mu pojasnjeval, kaj in zakaj prenaša na platno.
Zakaj je Zafred v svojem zgodnjem obdobju upodabljal motive iz Divače? “Slikal je lahko tisto, kar mu je bilo najbližje, kar je videl z domačega okna - železnico, Divačo, nekatere ljudi ... Kot invalid na vozičku se je moral odpreti navzven, približati svetu. Nato je motivno 'obzorje' razširil na kraške vasi, potem pa se je preselil v svoj svet, v svet razmišljanj. Na razstavi so na ogled tudi tovrstne slike, torej iz njegovega zadnjega obdobja,” pojasnjuje žena Jožica.
Škodičeva pa ob tem v spremljajoči zloženki zapiše: “Sprva je izhajal iz realizma, a je kmalu izoblikoval svoj prepoznavni slog neštetih barvnih potez, samo njemu lastno slikarsko izpoved, ki se je sčasoma prevesila v nadrealizem, ekspresionizem in abstrakcijo.”
LEA KALC FURLANIČ