“Moj mož je še vozil parno lokomotivo”

“V Divačo sva se z možem preselila pred 70 leti. Tedaj so se začeli zaradi dela na železnici sem priseljevati številni Istrani, Brkinci, Vremci, tudi Štajerci in Prekmurci. Naselje je raslo, družine so se množile, življenje je teklo podrejeno železnici, njenim urnikom in naporom. A smo bili srečni, vsi smo se poznali, si pomagali,” pripoveduje zgodbo o Divači in Divačanih iskriva, čila in srčna 92-letna Rozalija Žerjav. Živi v enem od prvih blokov, ki so jih po vojni zgradili za železničarje.

DIVAČA > “Najprej sta bila ob železnici dva stanovanjska bloka za železničarje, enemu rečemo 'palazzina', saj so ga zgradili Italijani, drugi pa je avstrijski, a so ga pred leti dogradili. Potem so za vse več delavcev, ki so prišli v Divačo na železnico s trebuhom za kruhom, zgradili najprej blok nasproti hotela Risnik, nato še našega in za njim ostale,” začne pripoved o dogajanju v Divači pred šestimi desetletji Rozalija Žerjav. Z možem Albinom, on je bil doma iz Boršta pri Trstu, ona pa iz Slop pri Rodiku, sta v Divačo prišla leta 1947. Najprej sta 15 let živela v hiši nasproti Škrateljnove hiše, mož je bil strojevodja na železnici, nato sta dobila stanovanje v Vojkovi ulici, kjer Žerjavova živi še danes.

Ko so po drugi vojni iz Divače odšli Italijani, ki so delali na železnici, se je v ta kraj začelo številčno priseljevanje. “Največ je prišlo Istranov, spomnim se še priimkov Pernič, Rušnjak, Krivičič. Prišli so tudi iz Podgorja, Klanca, Ocizle, Vremske doline ... Pa Štajerci, Prekmurci,” še pove čila in dobrovoljna 92-letnica. Veliko prvih prebivalcev železničarskih se je do danes odselilo, pomrlo, njihovi potomci so dobili službe drugje, stanovanja pa prodali. Vseeno ima Žerjavova v Divači še veliko znank in znancev. Vsi jo poznajo po njeni vedrini, šaljivosti, vedoželjnosti. In sorodnikov, ki jo obiskujejo in skrbijo zanjo, čeprav živi sama. “Hči, ki živi v Kopru, me pokliče vsako jutro, pogosto obišče, ob koncih tedna pridejo vsi, tudi vnukinja in pravnuk, k meni na kosilo. Nisem zapuščena ali osamljena,” razloži sogovornica. “No, te dni sem malo slabe volje, saj slišite, kaj se dogaja v slovenski politiki, na mejah in v Evropi,” še pove ob našem obisku.

In nadaljuje z zgodbo o Divači nekoč: na železnici je delala večina Divačanov, bili so zavirači, premikači, vlakovodje, strojevodje, kretničarji, prometniki, delavci v delavnici za popravila. Železnica jim je organizirala tudi šolanje, da so se izpopolnili, napredovali na višje, bolj zahtevne položaje. Tistim pri železnici, ki so jih učili, so rekli “šolski”. Žerjavova med njimi omeni pokojnega Alojza Mahorčiča, ki je bil zadnja leta aktiven v občinski politiki. “Moj mož je bil najprej kurjač, nato strojevodja. Še parne lokomotive je vozil. Veliko je vozil na Reko. Iz Italije je pripeljal staro parno lokomotivo, potem ko so že nehale voziti, v Ilirsko Bistrico, kjer jo imajo sedaj kot muzejski eksponat,” se moža spominja gospa častitljive starosti; v Divači naj bi bila le še dva njenih let.

In kaj so počele žene železničarjev, znanih po tem, da so imeli neusmiljene urnike in naporno, tudi nevarno delo na železnici? “Večina je bila doma in skrbela za dom in družino. Nekaj pa jih je tudi delalo, bile so natakarice, čistilke, kuharice. Sama sem vsa leta varovala otroke in pomagala znancem pri delu na njivah. Pazila sem tudi Lojzka (Alojzija Mahorčiča, op. a.). Joj, kako veder otrok je bil. Nosil mi je mlade veveričke, naj jih imam jaz, ker mu jih doma niso dovolili. Žal je prezgodaj umrl za hudo boleznijo, ob njegovi smrti sem za invalide podarila denar,” prida Žerjavova.

In medtem ko jo spomini ženejo v dolgo pripovedovanje, med katerim naniza številne že pokojne Divačane, med njimi tudi znane lokalne legende, osebe, ki so bile v svojem početju nekoliko drznejše, zato pa zelo obrekovane, navaja imena, priimke, kraje izvora ljudi, sorodstvene vezi, njihove usode, poklice, tragedije, bolezni, šolanja, službe ... Za vseh sedem desetletij, kolikor živi v Divači. Omeni tudi tragedije, kot je bila huda smrtna nesreča na železnici v 80. letih ob trčenju dveh vlakov. Pa osebne tragedije, ko so si ljudje vzeli življenje na tirih, s skokom v bližnji Risnik ali druge kraške jame in še marsikaj, kar bi bilo vredno zapisati v lokalno kroniko.

LEA KALC FURLANIČ

---