Male turistične jame brez reda

Divaška jama, jama Vilenica pri Lokvi in jama Dimnice pri Slivju so manjše kraške jame, odprte za turistični obisk. Z njimi upravljajo jamarska društva, občine pa po svojih močeh in interesih prispevajo (ali ne) iz proračuna. V tem smislu zelo izstopa sofinanciranje Divaške jame. Medtem pa država še ni sprejela zakonodaje, na podlagi katere bi malim turističnim jamam določila status in s tem enaka pravila za vse.

DIVAČA, LOKEV, SLIVJE >Občina Divača jev letošnji proračun vključila postavko “Divaška jama”, v znesku 8000 evrov. Z jamo upravlja in jo trži Jamarsko društvo Gregorja Žiberne iz Divače. Po našem razkritju, da divaška občina Društvo godba na pihala sofinancira sicer prek javnega razpisa za kulturna društva, vendar brez točkovanja, torej nekonkurenčno, kakor to velja za ostala društva, se je med nekaterimi občani porodilo vprašanje, ali je postavka za Divaško jamo zakonsko utemeljena ali gre morda za podobno privilegiranje določenega društva.

O postavki bo odločilo ministrstvo

Za razjasnitev tega vprašanja smo se obrnili na divaško županjo Alenko Štrucl Dovgan. “Ker se mi zdi postavka sporna, sem na to opozorila jamarje in poslala vprašanje glede financiranja in upravljanja z jamo na ministrstvo za okolje. Odgovor še čakamo,” nam je odgovorila županja.

“Na ministrstvo smo poslali vlogo, naj nam obrazložijo, kakšen je status Divaške jame, kdo jo lahko financira in upravlja in čigava naj bi bila njena infrastruktura. V proračunu smo sicer še pustili odprto postavko za jamo. Če dobimo odgovor, da občina lahko vlaga v urejanje jame, bomo ta denar porabili, v nasprotnem primeru postavka ne bo realizirana,” je še dodala Štrucl Dovganova.

Kar naj bi sicer utegnilo potolažiti omenjene zaskrbljene občane, vendar pa status manjših turističnih kraških jam, tako pojasnjujejo na okoljskem ministrstvu, do nadaljnjega še ne bo urejen. “Z zakonom o varstvu podzemnih jam, sprejetim leta 2004, so postale vse jame in jamska infrastruktura last države. Zakon določa, da se pred podelitvijo koncesije uredijo razmerja glede jamske infrastrukture med državo in pravnimi osebami, ki so imele do uveljavitve zakona v svojem premoženju jamsko infrastrukturo kot sredstva v družbeni lastnini. Ob tem se odpira vrsta pravnih in finančnih vprašanj glede dokazovanja premoženja in vrednotenja jamske infrastrukture, zaradi česar urejanje razmerij teče počasi,” so še poudarili na okoljskem ministrstvu.

Kristjan Rešaver, predsednik Jamarskega društva Gregorja Žiberne Divača, pojasnjuje, da so jamarji denar, ki ga je Divaški jami namenila občina, porabili namensko. Še pred letom 2000 so začeli čistiti jamske poti in kapnike, ki so jih v preteklosti drugi posuli z lešem z železnice, kar je povzročilo veliko onesnaženje jame. Od leta 2000 naprej pa so obnovili vse jamske poti (približno kilometer jih je), zaščitne ograje, most v Pekel, vhodni rov, delno elektrificirali jamo in vanjo napeljali cevi za vodo in elektriko. Zunaj jame pa so postavili objekt, ki služi dejavnostim jamarjev in drugim javnim dogodkom. “V obnovo in vzdrževanje jame smo jamarji vložili več tisoč ur prostovoljnega dela,” še doda predsednik.

Država mečka z ureditvijo statusa malih jam

In navedli, da je bilo na dan uveljavitve zakona urejenih za organiziran turistični obisk in opremljenih z jamsko infrastrukturo 22 podzemnih jam. Od teh je za turistično rabo podeljena koncesija za jame Postojnskega jamskega sistema in Predjamskega jamskega sistema, v Škocjanskih jamah se turistično obiskovanje izvaja na podlagi zakona v okviru regijskega parka Škocjanske jame. Turistična dejavnost ostalih jam pa deluje na podlagi pridobljenih pravic rabe v preteklosti (s strani lokalnih skupnosti), vendar pa pravica rabe s koncesijo še ni urejena, čeprav si ministrstvo za to prizadeva. “Tako smo v lanskem letu v sodelovanju s strokovnjaki iz Parka Škocjanske jame popisali jamske infrastrukture ter pripravili načrte ureditve jam. Predlogov načrtov ureditve smo v sodelovanju s sedanjimi uporabniki jam izdelali za enajst jam,” še navajajo.

V tem času, ko na ministrstvu urejajo zadeve, pa je torej stanje na terenu zelo različno. Divaški primer izstopa. Za primerjavo z jamo Vilenica, za katero skrbi Jamarsko društvo Sežana, so Divačani v zavidljivem položaju. Divaška jama je za ogled približno enako obsežna kot Vilenica, jamarji v prvo v poletni sezoni vodijo ob 11. uri ob nedeljah (ogled obeh traja približno uro ali poldrugo uro) ter po dogovoru, v drugo pa ob 15. in ob 17. uri (tudi če je le en obiskovalec) ali tudi vse leto po dogovoru.

Po besedah predsednika sežanskega jamarskega društva Jordana Guština Vilenico na leto obišče približno 4000 obiskovalcev (Divaško jamo si ogleda približno 1000 obiskovalcev), pred leti pa tudi veliko več. Je elektrificirana že več kot 50 let, večja dela so v jami in na objektih pred jamo opravili v 70. in v 90. letih, imajo tudi urejena parkirišča, sanitarije in greznico.

Občina Divača je za urejanje Divaške jame (za katero skrbi Jamarsko društva Gregorja Žiberne Divača) od leta 2000 do lani namenila približno 71.000 evrov, od tega v zadnjih štirih letih približno 22.500 evrov. Jamarsko društvo Gregorja Žiberne pa je v zadnjih štirih letih od občine, tako beleži Supervizor, prejelo še 15.000 evrov (v ta znesek je vključeno tudi urejanje in vzdrževanje krasoslovne učne poti). Za primerjavo: Jamarsko društvo Sežana je od občine v enakem obdobju prejelo zgolj 6500 evrov, Jamarsko društvo Dimnice pa se za upravljanje z jamo Dimnice na občinske razpise ne prijavlja, ker jama ni v občini, kjer ima društvo sedež.

Kam bi izpuhtelo na tisoče prostovoljnih ur dela jamarjev?

“Čeprav je Vilenica reprezentančna jama, saj v njej gostimo tudi kulturne dogodke in je najstarejša turistična jama v Evropi, je njeno nadgrajevanje in vzdrževanje zgolj na plečih nas jamarjev. S prostovoljnim delom za silo pokrijemo razlike med izkupičkom od vstopnin in stroški za vlaganje in vzdrževanje ter drugimi stroški (davki, plačilo nadomestila za uporabo zemljišča in podobno). Podjetniško gledano ima jama izgubo,” o težavah sežanskih jamarjev z upravljanjem z jamo razloži Guštin. Ter doda, da sicer kandidirajo na občinske razpise za športne oziroma turistične dejavnosti, vendar so zneski, ki jih prejmejo, minimalni, v lanskem letu, denimo, približno 400 evrov. Jamar se še sprašuje, kam bo “izpuhtelo” njihovo dolgoletno prostovoljno delo v Vilenici, če bo država koncesijo podelila nekomu drugemu. Pa tudi, čigava bo infrastruktura, ki so jo delali jamarji.

Nekoliko manj “aktivna” je jama Dimnice pri Slivju, z njo upravlja Jamarsko društvo Dimnice, ki ima sicer sedež v Kopru. Predsednik Janko Brajnik je povedal, da za potrebe jame ne konkurirajo na občinskih razpisih in da je obisk te jame, ki je sicer po velikosti skoraj primerljiva z ostalima dvema, zelo slab. “V jamo vodimo ob nedeljah popoldne, vendar je obiskovalcev zelo malo. Jama ni elektrificirana, poti in ograje so v slabem stanju, tudi prvi del jame je nekoliko bolj zahteven. Seveda bi bilo treba v Dimnicah urediti infrastrukturo, a jamarji za to nimamo denarja, trudimo se pa jo za silo vzdrževati,” dodaja Brajnik.

Marjan Batagelj, direktor družbe Postojnska jama, ki je koncesionar Postojnske jame, je prepričan, da bi morala država čim prej urediti status manjših turističnih jam. “Sicer zelo spoštujem delo in prizadevanja jamarjev, ki skrbijo za manjše turistične jame in ohranjajo ta podzemni svet, vendar prav primer razlik v sofinanciranju s strani občin kaže, da če ni gospodarja, ni reda,” sklene Batagelj.

LEA KALC FURLANIČ

---