Lipica se bori proti zimi in obupu

Po travnikih je bilo včeraj večinoma slišati le veter. Pa čeprav je sijalo sonce in so na Primorskem počitnice in bi lahko po igrišču, poligonu za minigolf in ogradi s poniji odmevali otroški glasovi. Ampak v Lipici ni vrste za gugalnico niti za kuhano vino. “Zimski meseci so za kobilarno že tako ali tako nizka sezona,” pravijo uslužbenci. To, da je Lipica že tedne na televiziji in v časopisih kraljica slabih novic, pa gotovo ne pomaga, priznavajo.

LIPICA > Lipiškim mačkam ne gre slabo. “Okrog štirideset jih je,” je vzdihnila natakarica, ki je z blazine za stol na letnem vrtu čistila mačjo dlako.

Bela in tigrasta muca bo očitno kmalu imela mladiče, morda je oče rdeči maček, ki mu manjka pol repa, ali velik, črn mačkon, ki poležava na travi ob smetnjaku.

Tudi lipiške ptičke se imajo dobro. Njihovih gnezd pod streho hotela Maestoso ne zmoti nihče. V debla dreves okrog na pol praznega parkirišča kljuva detel. Ob sunkih vetra se enakomernemu udarjanju pridruži ropotanje plastične rolete na terasi hotela, ki se ne zapira dobro. Skozi odprto okno ob njej se sliši enoličen in ponavljajoč se zvok igralnega avtomata.

V Lipici so znameniti beli konji na varnem. Obiskovalce k njim spustijo nekajkrat na dan. In poniji počivajo v svoji ogradi. Le tu pa tam mimo pritava kakšen radoveden otrok.

Zavitek s solzami

Samo lipiške natakarice od pregovorno očarljivega mira nimajo veliko veselja. A se kljub vsemu hudemu, ki se zgrinja nad podjetje Lipica turizem, gostom smehljajo z občudovanja vredno vedrino.

Kdor te dni spremlja dogajanje okrog Lipice, posluša zgodbe o neplačanih računih in govorice o tem, da hotelski gostje zajtrkujejo v igralnici, si morda misli, da bo tam našel polne smetnjake in prazne hladilnike, a ni tako. Tu pa tam morda manjka kakšna vrsta pijače in zgodi se, da na eni od pip šankomata pristane nalepka z napisom “ni”, a restavracija je čista in gostoljubna. V kuhinji pripravljajo hrano. Za sladico so včeraj spekli jabolčni zavitek, gibanico in sadno torto.

“Čez teden res ni veliko ljudi, a konec tedna je malo bolj živahno,” je povedala natakarica. “Naša sezona je od aprila do oktobra. Pozimi nikoli ni gneče,” je dodala uslužbenka na informacijski točki, ki je gostom razlagala, da je vstop v kobilarno mogoč le v organizirani skupini, nekajkrat na dan. Dedek z dvema vnukoma je ob tem podatku zavzdihnil in razočarano odšel.

Tam ni nič

“Ne, ne. Peljem v casino, v hotel in restavracijo ne dostavljam. Moj prijatelj jim je prodajal, pa je ostal brez vsega,” je pojasnil dostavljalec, ki se je na parkirišču ustavil s svojim kombijem. “Tam ni nič,” je še zmajal z glavo.

V hotelu ni skoraj nikogar, so pritrjevali vsi, ki smo jih srečali v lipiškem kompleksu. Gostje so večinoma dnevni, ljubitelji iger na srečo in igralci golfa. “Danes je na golfu kar živahno,” je potrdila ena od uslužbenk: “K sreči. V preteklih dneh ni bilo tako. Ta kriza se zelo pozna in vse grde zgodbe na televiziji gotovo ne pomagajo. Iskreno upam, da tej Lipici ne bodo dovolili propasti.”

V hotelski recepciji so vrste ključev nad receptorjevim pultom goste in polne. V prostoru je tišina. A ne nenadna, nasilna, temveč vajena, dobro uležana tišina, ki se je namnožila in udomačila skozi leta, tako kot mačke.

“Kaj bo s to Lipico”

Da je žalost v Lipici kronična in ne akutna bolezen, najbolje oriše anekdota dolgoletne najemnice v pritličju hotela Maestoso, ki žalostna gleda razpadajoče stopnice in razbite ploščice pred vhodom v svoj lokal: “Ko smo podpisovali pogodbo o najemu, direktor ni vedel, ali naj nam da pogodbo za določen ali za nedoločen čas. 'Še za svojo službo nisem prepričan. Ne vem, kaj bo s to Lipico,' je rekel. Pomislite, to je bilo devetnajst let nazaj.”

Pomlad, koledarska in meteorološka, bo seveda prišla tudi v Lipico. Že čez mesec dni se bo s premierno predstavo tukajšnje klasične šole jahanja pričela nova sezona.

Kdaj bo v “kraj slovenskega ponosa”, kot kobilarni pravi uradna spletna stran Lipice, prišla nova razvojna sezona, pa vsekakor ni odvisno od natakaric in čistilk, ki, čeprav imajo na pol prazne police in povsem prazne transakcijske račune, vztrajajo z nasmehom na obrazu.

Razkošje na dosegu

Tradicionalni gost Lipice je bil tudi mednarodni literarni festival Vilenica. Težave podjetja so organizatorjem, Društvu slovenskih pisateljev, povzročile nemalo preglavic.

Pred petimi leti je bil nagrajenec festivala bosanski literat Đevad Karahasan. Na otvoritveni slovesnosti je rekel: “Ko sem se sprehajal po tej čudoviti naravi, med zelenimi travniki in belimi ograjami, sem si prvič v življenju zaželel, da bi bil bogat in bi lahko v tem razkošju užival vsak dan.”

Primorcem je lipiško razkošje, ne glede na stranpoti politike in šepave ekonomije, razkošje že dosegljivo vsak dan. In, mimogrede, kava je tam še vedno odlična.

VESNA HUMAR

---