Kraško površje je “živo”

Štiri metre široko in 40 metrov globoko brezno, ki so ga delavci s strojem odkrili med deli tik ob železniških tirih v Postojni, je eno večjih na kraškem svetu, a še zdaleč ne največje. Pa tudi ne prvo in ne zadnje, saj je kraško površje zelo “živo”: v vrhnjih plasteh voda nenehno ustvarja nova brezna, druga zapolnjuje z naplavinami. Nekatera odkrije človek med kopanjem, mnoge pa kar voda, ki jim “stopi” pokrov. Večjih nesreč doslej niso povzročala, previdnost pa je nujna.

POSTOJNA > Dež pada na krasu enako kot drugod: ploskovito in enakomerno. Kar je na apnenčastem kraškem svetu drugačno, je pot dežnih kapljic v tla in posledice, ki jih ob tem ustvarijo, razloži geograf dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni: dežne kaplje potujejo navzdol po špranjah, zato se združujejo v curke, ki oblikujejo navpična brezna, široka od nekaj centimetrov do več metrov. V globinah, kjer se vode združujejo in začenjajo odtekati proti iztočnim točkam, se začnejo pojavljati vodoravne jame. “Po drugi strani pa dež tudi nenehno raztaplja površje, zato se zgornji sloj vse bolj približuje stropom brezen, dokler jih ne 'odkrije'. Nekatere pa odkrijemo s kopanjem, kar se je zgodilo tudi zdaj v Postojni,” pravi Mihevc.

Apnenec je mlajši od večine drugih kamnin. “Apnenec je tako rekoč zrastel iz lupin školjk. Nastal je iz sedimentov skeletov živali in rastlin. Zato v mnogih še vidimo ostanke morskih organizmov,” razloži dr. Andrej Mihevc. Zelo “dovzeten” pa ni samo za vodo, ki ga hitro topi in ob tem ustvarja kraške pojave, temveč tudi za ogljikov dioksid. Ker je ob nastajanju vezal nase ogromne količine ogljikovega dioksida iz ozračja, se je tedaj zelo hladilo. “V ledeni dobi je znašala količina ogljikovega dioksida v zraku približno 200 ppm (delcev na milijon), nato je počasi naraščala do 70. let prejšnjega stoletja, ko je dosegla številko 300, letos pa smo že na 400 ppm. Kar je seveda izjemno hitra rast, ki ni dobra,” pojasni zanimive procese v naravi znanstvenik.

Ob vsakem kopanju ena “luknja”

Takih primerov je na krasu veliko, saj na brezna naletijo ob domala vsaki gradnji. Eno največjih brezen doslej se je odprlo v 80. letih prejšnjega stoletja pri Kozini, kjer se je med izkopom za greznico odprlo kar 80 metrov globoko brezno. Gradbinci, pa tudi domačini, ki so v preteklosti bolj ali manj sami gradili hiše, znajo to “luknjo” v tleh večinoma uspešno premostiti z armiranobetonskimi temelji, še prej jo večinoma zasujejo.

Na ogromno brezen in jam so gradbinci naleteli tudi med gradnjo primorskih krakov avtoceste. “Tam je bil sicer delež odkritih brezen manjši, ker so dela večinoma potekala z miniranjem, med katerim se veliko brezen zasuje z drobnimi delci,” dodaja krasoslovec dr. Mitja Prelovšek s postojnskega inštituta. V Sloveniji, ki ima ogromno kraškega sveta in že več kot 11.000 registriranih jam - pri čemer je jama, kot pravi Prelovšek, po definiciji votlina, dovolj velika, da gre vanjo lahko odrasel človek -, je pogosto odkrivanje jam in brezen med gradnjo povsem pričakovan pojav.

Na krasu ne zidajo na mehkem

Še pogostejši pa so ugrezi vrhnje plasti, kakršen se je pred nekaj tedni zgodil pri Dutovljah ali pred nekaj leti pri Košani ter še prej pri Grgarju. “Ugrezi se dogajajo tam, kjer so na krasu naplavine, ki se spirajo v tla. Zato so domačini na krasu vedno gradili tako, da so temelje postavili na skalo, nikoli na mehko zemljo,” doda ljudsko modrost Prelovšek.

Slovenija sicer ne beleži tako velikih ugrezov, kot jih imajo recimo na Floridi, kjer 30-metrska plast peska in gline na kraškem svetu povzroča na stotine ogromnih ugrezov, ali v Rusiji, kjer plasti soli in sadre povzročajo ugreze, globoke celo do 50 metrov in široke sto in več metrov.

Na Slovenskih železnicah so povedali, da so se, potem ko so si brezno ogledali speleologi, s projektantom že dogovorili, da ga bodo pokrili z betonskim čepom. “Zapora levega tira (v smeri proti Ljubljani) zato ne bo nič daljša, kot je bila predvidena zaradi vzdrževalnih del; trajala bo do jutri,” je povedal Janez Krivec s Slovenskih železnic.

Najbolj nevarno za promet

Toda tudi manjši ugrezi so lahko nevarni: “Znan je trimetrski ugrez na avtocesti pri Verdu, kjer se je človek komajda ujel za rob, pa ugrez pri Postojni v 70. letih. Pred tremi leti pa je delavec pri Črnem Kalu na robu prehitevalnega pasu na srečo opazil luknjico in ko so odprli asfalt, je spodaj zazijala 20 metrov globoka votlina, ki je bila na vrhu sicer ozka, po treh metrih pa je že presegla premer dveh metrov. Da so jo zapolnili, so porabili kar zajetne kubike betona. Če delavec luknje ne bi opazil, pa bi lahko prišlo do udrtja in do nesreče,” pripoveduje Mihevc.

Darsovi delavci za to vedo in avtocesto redno pregledujejo. Po krasu pa na sploh velja hoditi previdno.

MARICA URŠIČ ZUPAN

---