Kras in Trst nekoč in danes

Kras in Trst, zaledje in mesto, sta bila v zgodovini vedno povezana. Tržačani so Kras raziskovali, da bi odkrili vodne vire, Kraševci so v Trst odhajali služit kruh in prodajat svoje izdelke, tudi teran in pršut. O tem, zakaj je ta povezava v zadnjih desetletjih usahnila in kako jo spet obuditi, se je v pogovor z nekaterimi strokovnjaki in poznavalci zapletel divaški arhitekt Stojan Lipolt.

DUTOVLJE > “Nekoč so Kraševci v Trst prodajali svoje izdelke, pršut in teran. Zdaj se zdi, da so na bližnje mesto s 300.000 prebivalci preprosto pozabili in ga ne znajo izkoristiti. Sprašujemo se, zakaj je tako in kako bi se lahko to spremenilo,” je o razlogih za nedavni pogovorni večer na Bunčetovi domačiji v Dutovljah povedalSvetozar Raspopović - Pope, sicer glavni organizator letošnjega dutovskega praznika Terana in pršuta.

Tržaška moderna ob bok kraški arhitekturi

Osrednji gost pogovora, ki ga je vodil divaški arhitekt in dober poznavalec slovenstva v Trstu Stojan Lipolt, je bil arhitekt in ljubljanski podžupan Janez Koželj. “Trst je bil projekt imperija. Bil je imperialna ustanova, državen in hkrati državotvoren projekt. Je umetno ustvarjeno mesto,” je o zgodovini Trsta povedal Koželj. Zaradi drugačnosti, priložnosti, ki jih je ponujal, in odprtosti je privlačil številne ljudi. “Danes je tak New York. Trst je bilo ameriško mesto na evropskih tleh. Ravno zato je bil projekt Trst tako uspešen,” je nadaljeval.

Odprtost mesta Trst se je kazala tudi v arhitekturi in prvi arhitekt imperija je bil Maks Fabiani, ki je z Narodnim domom v Trstu postavil nove mejnike na področju arhitekture. Koželj pa ob bok tržaški modernosti v zlatem obdobju postavlja kraško tradicionalno arhitekturo. “Bistvo kraške arhitekture je enovitost stanovanja in naselja. Način gradnje naredi naselje. Ko je bila zgrajena kraška hiša, je bil hkrati zgrajen tudi del naselja. Po najbolj preprosti definiciji je naselje javni prostor, kjer se srečujemo. Če poenostavim, je zato najbolj sodobna arhitektura danes prav kraška arhitektura,” je povedal Koželj.

Kruh s Krasa za kralja do juga Italije

Trst in Kras sta bila v zgodovini močno povezana, je poudaril tudi Albin Debevec, dolgoletni direktor Parka Škocjanske jame in pobudnik vpisa Škocjanskih jam na seznam Unesco. “Trst brez delovne sile naših ljudi ne bi bil, kar je. Prav tako brez hrane, ki je v mesto prišla s Krasa,” je povedal Debevec. A najpomembnejši za preživetje Trsta so bili vodni viri na Krasu. Prva raziskovanja tako imenovanega Tržaškega krasa so se pričela prav zaradi potrebe po oskrbi z vodo.

“Ko govorimo o Krasu ter o njegovih vrednotah in znamenitosti, pozabljamo na kruh. Še celo italijanski kralj Emanuel je zahteval, da mu na druge konce Italije z letalskim prevozom prinesejo kraški kruh,” je o malo znanem podatku povedal Debevec.

Z zgodovino Trsta je povezan tudi teran. “Že leta 1296 se v tržaških urbarjih pojavi ime teran. Takratna zemljiška gospoda je dovolila, da so najemniki te zemlje, Kraševci, lahko plačevali davke v obliki naturalij,” je pojasnil enolog Miran Vodopivec.

Sopotnik terana je pršut. Prvi ga je opisal že Janez Vajkard Valvasor. “Zaradi trgovskih poti se je razvila gostinska dejavnost, pogosti so bili sejmi. Gospoda s Trsta je prihajala na Kras, kar je ljudi spodbudilo k proizvodnji pršuta,” je pojasnil Stanislav Renčelj, živilski tehnolog in strokovnjak za mesnine. Organizirana proizvodnja se prične šele po drugi svetovni vojni.

Osimski sporazumi - nov veter za Kras

Osimski sporazumi, ki so bili podpisani leta 1975 med Italijo in Jugoslavijo, so v ta prostor prinesli nov veter, je prepričan Jožko Čuk. Pomembni niso le zato, ker so vzpostavljali mir, ampak so predvidevali tudi prosto trgovinsko cono med Fernetiči, Lipico in Sežano. “Na tem območju, kjer bi bil slovenski in italijanski jezik enakopraven, naj bi več tisoč ljudi delalo,” je povedal Čuk.

V marsičem je bila taka zamisel resda utopična, a pri tem je pomembno pomisliti na duh časa. “Zanimivo je, kaj vse so bili ljudje pripravljeni vključiti v geopolitični sporazum. Osimski sporazumi so še vedno živi. Takrat so razmišljali, kaj bi naredili, da bi živeli v miru. Takratna zamisel, da bi prek Združenih narodov izobrazili 20.000 ljudi za poliglote, bi uresničena gotovo pomenila večje zbližanje,” razmišlja Čuk. PETRA MEZINEC

---