• Da sta Janez (na sredini) in Jože Pegan ponosna na svoje 
korenine v Senožečah, dokazuje tudi skrbno obnovljena zofa   
(na fotografiji na njej poleg Janeza sedi še Jožetova žena 
Vlasta), ki  je bila še od njunega starega očeta, ta pa jo je dobil 
na senožeškem gradu.
    Da sta Janez (na sredini) in Jože Pegan ponosna na svoje korenine v Senožečah, dokazuje tudi skrbno obnovljena zofa (na fotografiji na njej poleg Janeza sedi še Jožetova žena Vlasta), ki je bila še od njunega starega očeta, ta pa jo je dobil na senožeškem gradu.
    Foto: Lea Kalc Furlanič

Inovator iz Rima se redno vrača v rodne Senožeče

četrtek, 14. september 2017, 10:42

“Že več kot 50 let vsako leto z družino prihajam na dolge počitnice v Senožeče. Moja otroka govorita dobro slovensko, Senožeče so naš drugi dom, četudi že več kot 70 let živim v Italiji,” pojasnjuje 89-letni Janez Pegan, po domače Koritnikov. Z bratom Jožetom obnavljata 300 let staro družinsko hišo v središču Senožeč.

LUCIJA, SENOŽEČE > “Na najin rojstni kraj sva oba zelo navezana, zato se Janez z družino v Senožeče vrača vsako poletje, jaz pa sem tam več kot doma, v Luciji, saj že nekaj let tam intenzivno obnavljava najino rojstno hišo prav v središču Senožeč, kjer je bila včasih Mušičeva gostilna,” pogovor začne Jože Pegan. Njegov starejši brat, 89-letni Janez Pegan, že od enajstega leta živi v Italiji, a že več kot 50 let vsako leto z družino pride v Senožeče in v Lucijo na dolge počitnice.

“Da bi najina rojstna hiša ostala v družini, sva se že pred leti odločila, da jo bova obnovila. Ker je zelo velika, z več poslopji, in stara kakih 300 let, je obnova dolgotrajna. Vesel sem, da ima brat Jože toliko veselja, volje in energije, da se posveča hiši. Vsa leta v Italiji imam veliko domotožje po Senožečah, zato se, letom navkljub, vračam,” v domačem narečju obrazloži Janez Pegan.

Brat Jože pa doda, da je tudi Janezova pokojna žena Assunta zelo rada prihajala v Senožeče in v Slovenijo. “Nikoli se ni pritoževala, da smo ves svoj letni dopust preživeli v Senožečah in v Luciji. Ko sva izbirala ime za sina, ji je bilo zelo všeč ime Ivan, in sva ga tako tudi poimenovala, čeprav ni italijansko. Oba, tudi hči Paola, znata zelo dobro slovensko, hodila sta tudi na taborjenje na Bovško s skavti,” še naniza Janez Pegan. Tudi doma, v Rimu, se z njima pogovarja malo slovensko, malo italijansko. Sin je strojni inženir, hči pa je profesorica klavirja in umetniška vodja dvorane za prireditve Seraficum.

“Ko sem leta 1939 končal nižjo osnovno šolo v Senožečah, ki so spadale pod Republiko Italijo, me je oče poslal k stricu v Foligno v Umbrijo, da se izučim poklica. Prvič sem se nazaj domov vrnil leta 1946, ko je umrla mama. Šele v kasnejših letih, ko so se razmere na meji uredile, sem začel redno prihajati domov. Spomnim se, da mi je oče pred prvim prihodom domov naročil, naj se grem, takoj ko pridem v Senožeče, najprej zahvaliti župniku Janezu Vilharju, kajti le po njegovi zaslugi znam govoriti kolikor toliko knjižno slovensko. V času Italije nas je župnik učil verouk v slovenščini, pa tudi slovensko literaturo,” o svojem otroštvu pripoveduje Janez Pegan.

V Folignu je obiskoval strojno šolo in ker je bil uspešen, so ga po zaključku devetletnega šolanja takoj zaposlili na tamkajšnjem inštitutu, nato so ga povabili delat v Rim, v tovarno za medicinsko opremo Cisa, kjer je bil glavni projektant. Bil je inovator za konstrukcije operacijskih miz, delal je tudi v Milanu, bil je predstavnik te tovarne v Libiji, kjer so gradili bolnišnice, član predsedstva ministrstva za zdravstvo, po upokojitvi pa so mu podelili celo naziv “cavaliere, comendatore”.

V Rimu hrani veliko svojih diapozitivov, filmov, fotografij in drugega gradiva o Senožečah. Predvsem pa zelo lepe spomine na otroštvo in na vse ljudi v domačem kraju, ki so bili del njegovega življenja (učitelji, župnik, sosedi, sorodniki) do enajstega leta. Še vedno se spominja imen, tudi tistih iz obdobja šolanja v Italiji. Bil je tudi v stiku s someščanko Micko Čehovinovo, ki je živela v Neaplju, pa tudi z drugimi slovenskimi rojaki v tujini, denimo z Milanom Mahničem, ki je bil kapetan na ladji.

Vez s Senožečami, ki so bile nekdaj bogat, zgodovinski kraj, poln življenja in pomembnih javnih ustanov, gospodarsko razvit, ne bo nikoli popustila, pravi Janez. Prenesel jo je na svojo ženo, predvsem pa na svoja otroka, kar je najbolj dragoceno. “Za zdaj mi zdravje še služi, da se lahko vračam, upam, da bo še dolgo tako,” sklene Senožejc.

LEA KALC FURLANIČ


Povej naprej: