En dan v letu Šmagurje oživi

V Šmagurju, v Brkine zarezani dolini, živi danes le še ena družina. Toda svoje korenine s tem raztresenim zaselkom ohranjajo tudi nekdanji Šmagurci in njihovi potomci, zadnja leta tudi s poletnim “malim shodom”.

Na sliki z leve: Cerotova Brigita Božič, zdaj s Suhorja , Frane in Željko Malečkar (Šmagurjova), 
Cvetka Požar (Cerotova), zdaj s Stare Sušice, in Brigitini vnukinji Valentina in Lucija iz Sežane.
Na sliki z leve: Cerotova Brigita Božič, zdaj s Suhorja , Frane in Željko Malečkar (Šmagurjova), Cvetka Požar (Cerotova), zdaj s Stare Sušice, in Brigitini vnukinji Valentina in Lucija iz Sežane.  

ŠMAGURJE > Šmagursko dolino obkrožajo Ostrožno Brdo, Prelože, Rjavče, Tatre, Kozjane in Suhorje - vasi, razporejene na okoliških brkinskih slemenih. Po dolini pa tečejo kar trije potoki. Vode z okoliških strmin se stekajo v Posrščico in Ostrožnico, ki se izlivata v Suhorščico, ta pa napaja reko Reko.

Zaselek raztresenih hiš upravno sodi v krajevno skupnost Ostrožno Brdo, ta pa je del občine Ilirska Bistrica. V Šmagurju je “živa” samo še domačija pr' Šmagurjevih po domače, kjer živi Željko Malečkar s svojo družino in z bratom Franetom Malečkarjem. Tri vogale domačije, obdane z bujnim vrtom, podpira Željkova soproga Maja, doma iz Črne Gore. Željko vsako jutro otroka, hčerko Leo in sina Renata, pelje v šolo na Pregarje.

Ostali nekdanji prebivalci domačij so se že pred desetletji odselili ali so pokojni. V dolino, v nekdanje živahne hiše ali v vikende, ki so si jih postavili na domačih tleh, pa se vračajo njihovi potomci. Kljub temu pa ima tudi Šmagurje svoj shod. Obudili so ga pred tremi leti, praznujejo ga avgusta, pravijo pa mu “mali shod”. Kajti “večjega” imajo junija ob sv. Antonu na Ostrožnem Brdu.

Tako so se tudi letos na “malem šmagurskem shodu” v Šmagurju poleg Šmagurjevih zbrali še hčeri Cerotovih Cvetka Požar in Brigita Volk, obe sta se do poroke pisali Božič, potomci Bežajovih, na katerih domačijo spominjajo le še ruševine mlina, pa seveda njihovi prijatelji. “Od Žurjevih letos ni bilo domov nobenega,” so bili žalostni domačini in občasni domačini. Otroci tistih, ki so prišli, pa so s pomočjo odraslih postavili lesene mlinčke. Tako kot takrat, ko so bile deklice njihove sedanje stare mame. NR


Najbolj brano