Človeško ribico so ponovno izpustili v naravno okolje

Zatočišče za človeške ribice v Jamskem laboratoriju Tular v Kranju je člen mreže zatočišč za zaščitene prostoživeče živali in je specializiran za varstvo zavarovanih človeških ribic, ki jih poplave občasno odplaknejo iz podzemlja. Tokrat so poskrbeli za mladiča človeške ribice iz doline Raše blizu Štorij in ga danes izpustili nazaj v naravo.

SEŽANA > Malo človeško ribico je radovednost odnesla po dolgi cevi iz kraškega izvira v vodni zbiralnik. Tam sta jo še pravočasno opazila Tomaž Abraht in Miha Rožac, ko sta čistila zbiralnik.

O najdbi sta obvestila Park Škocjanske jame, kjer sta za človeško ribico najprej poskrbela Borut Kokalj in Borut Lozej, v Zatočišče za človeške ribice v Kranju pa ga je pripeljala Valerija Zakšek iz oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani.

Mladička so po prihodu v zavetišče najprej natančno pregledali, po posvetu z veterinarjem Zlatkom Golobom, vodjo Zatočišč za zaščitene prostoživeče živali, pa so njegovo stanje dober mesec dni opazovali v karanteni zatočišča, preden so ga vrnili nazaj v njegov izvir. Karantena je namreč ključni postopek pri reševanju najdenih človeških ribic, na ta način preprečijo nekontrolirani prenos bolezni na zdravo populacijo.

V tem mesecu dni se je pokazalo, da mladiček ni okužen in ga zato lahko varno vrnejo nazaj v podzemlje.

Danes so ga izpustili v izvir v bližini vasi Mahniči, le nekaj kilometrov stran od vodnjaka, kjer so jo pred dobrim mesecem dni našli. V istem izviru je pred dobrimi 30 leti domačin Simon Sluban našel dve človeški ribici - ena med njimi je bila že mrtva, druga pa še danes živi v kranjskem laboratoriju Tular.

“Dolina Raše je vsaj zame zelo zanimiva, pa tudi za krasoslovce, ker še ne vemo, od kod pritekajo vode v dolino. Prav tako ne vemo, kam sodijo človeške ribice iz doline Raše, iz teh podzemeljskih jam, ki človeku niso dostopne, samo izvire lahko opazujemo,” je povedal vodja zatočišča za človeške ribice Gregor Aljančič.

Človeške ribice poskušajo izpustiti v naravno okolje tam, kjer so jih našli. Po Aljančičevih besedah imajo človeške ribice s sežanskega Krasa drugačno gensko zasnovo kot tiste iz Vipavske doline ali Postojnskega, zato jih ne želijo mešati med seboj, saj bi lahko tako na druge prenesle kakšne bolezni ali bakterije.

STA

---