25 ton hrane za ljudi v stiski

Od 25 do 30 ton hrane in življenjskih potrebščin razdelijo vsako leto sodelavci Kraške dekanijske Karitas. In na desetine bonov za nakup šolskih potrebščin. In vsako leto peljejo nekaj mladih na morje. Letos so pomagali tudi poplavljenim v Bosni in Srbiji, zdaj zbirajo sredstva za Mahniče ... Veliko gmotnih stisk ublažijo. A čeprav jih srečujejo vsak dan, poudarjajo, da vidijo še več duševnih in duhovnih stisk. O katerih se premalo govori in zanje premalo naredi.

Ivanka Fonda (na fotografiji levo) je ena od 130 rednih sodelavk in sodelavcev Kraške dekanijske Karitas, ki pomagajo ljudem v okolici in drugod Foto: Kraška Dekanijska Karitas
Ivanka Fonda (na fotografiji levo) je ena od 130 rednih sodelavk in sodelavcev Kraške dekanijske Karitas, ki pomagajo ljudem v okolici in drugod Foto: Kraška Dekanijska Karitas

SEŽANA > Številke, ki jih našteva Ivanka Fonda iz Kraške dekanijske Karitas, so osupljive: samo za poplavljene v Bosni so letos zbrali 1900 kilogramov hrane in življenjskih potrebščin. “Naši sodelavci so jih zbirali pred Hoferjem in po župnijah, v Dutovljah so zbirali posteljnino. Nato smo vse spakirali in s tovornjakom škofijske Karitas odpeljali v Banja Luko, saj smo pobrateni s tamkajšnjo Karitas,” pove Fondova.

Ivanka Fonda: “Največji reveži so vdove in vdovci, ki živijo sami in dobijo 180 do 200 evrov na mesec. Pa tudi gospa v Sežani, ki dobi 400 evrov pokojnine. Za stanovanje plača 280 evrov in ko plača še elektriko in ostale položnice, ji ostane le 60 evrov. Pa ne jamra. 'Saj imam zadosti,' reče. Taki sploh ne pridejo k nam prosit, te poiščemo mi. Na srečo imamo v vsaki vasi in v vsakem delu mesta sodelavce, ki poznajo take primere. Gredo na obisk in klepet in jim spotoma odnesejo paket.”

Redni paketi za 130 družin

Glavno pozornost pa namenjajo ljudem v svoji okolici. Več kot 130 družin in posameznikov z območja Kraške dekanijske Karitas, ki sega od Komna do Kozine, redno oskrbujejo s paketi hrane in osnovnih življenjskih potrebščin. Kar polovica jih je v Sežani (čeprav tu živi le četrtina prebivalcev), kjer je med prejemniki veliko priseljencev, tretjina pa domačinov.

Lani so mednje razdelili 25 ton hrane in potrebščin v skupni vrednosti 7313 evrov. Za 4390 evrov pomoči so dobili iz škofijske Karitas, sami so zbrali za 1615 evrov, Občina Sežana je dodala 1508 evrov. “V evropskem paketu je le pet stvari: moka, testenine, riž, olje, mleko. S škofijsko in našo pomočjo smo dodali pralni prašek, toaletni papir, ribe, fižol, pelate, marmelado, juhe, piškote. Tako lahko sestavimo mešan paket, vreden kar sto evrov,” pojasni Fondova skrb za ljudi v stiski.

Letos evropskih paketov ni bilo, pomoč iz državnih rezerv pa je prišla šele junija. Zato so se hitro organizirali in že v postu izpeljali zbiralno akcijo. Zbrali so 900 kilogramov pomoči, iz akcije Radia Ognjišče Sobotna iskrica so dobili 780 litrov mleka in tako poskrbeli, da njihova skladišča niso prazna. “Ko so bila skladišča Rdečega križa prazna, so ljudje prišli k nam. Mi nismo bili prazni nikoli, od nas še nihče ni odšel brez pomoči,” je zadovoljna z odzivom donatorjev in sodelavcev Ivanka Fonda.

Usklajeni naredijo mnogo več

Zadovoljna je tudi s sodelovanjem z občino, Rdečim križem, Centrom za socialno delo in šolami. Pred leti se je namreč dogajalo, da so iznajdljivi posamezniki odšli po pomoč na Rdeči križ in nato še na Karitas. In celo, da je isti otrok letoval v enem poletju kar trikrat: z Rdečim križem, Karitas in Društvom prijateljev mladine. In tako so drugi otroci, tudi potrebni pomoči, ostali brez nje.

Zdaj tega ni več. “Trikrat na leto se sestanemo in skupaj s šolskimi svetovalnimi službami razdelimo otroke. Tako dobi pomoč več otrok in tudi večja je,” je zadovoljna naša sogovornica.

Letos so se že junija dogovorili, kako bodo razdelili pomoč šolarjem pred začetkom novega šolskega leta. Rdeči križ je prispeval 3000 evrov, Karitas prav toliko in z boni za 50 evrov. Z dodatnimi desetimi zvezki so med drugim oskrbeli 30 otrok na Kozini, 58 v Sežani, 20 v Komnu in 35 v Dutovljah. Poleg tega je Karitas letos peljal na letovanje dva otroka iz Dutovelj, medtem ko so lani to doživeli otroci iz Lokve in sedemčlanska družina iz Sežane, predlani družina iz Divače ... Plačali bodo tudi 207 evrov za delovne zvezke, ki jih je neka družina kupila v koprski knjigarni, misleč, da jih bo plačala neka druga humanitarna organizacija, a je na koncu ostala pri blagajni sama.

Včasih je Karitas tudi samo vmesna postaja. “Poklicala nas je gospa iz Trsta, da ima posteljo, pralni stroj, rjuhe ... in da bi pripeljala naslednji dan to k nam. Takoj smo vzpostavili stik z društvom Vezi, naslednji dan smo stvari samo preložili in stanovalci v enotah so bili darila zelo veseli,” predstavi Fondova enega izmed številnih razveseljivih drobcev, kakršnih je še veliko, in sklene: “Treba je samo delati, se pogovarjati, pa se da veliko pomagati.”

Kraška dekanijska Karitas deluje manj kot 15 let. “Do leta 1990 je bila karitativna dejavnost Cerkve prepovedana. Kraška dekanijska Karitas je nastala na območju tedanje sežanske občine v 90. letih, ko je vojna naplavila val beguncev, druga spodbuda so bile poplave v Savinjski dolini,” pove njen predsednik Tomaž Kodrič. Da bi bili bolj v stiku z ljudmi, so ustanovili medžupnijske Karitas - najprej v Sežani, leta 1999 v Lokvi in 2005 v Dutovljah. In vse tri bodo za plemenito in nesebično pomoč ljudem v stiski danes na slavnostni seji prejele najvišje priznanje Občine Sežane.

Spregledana duhovna revščina

Veliko razvejanost delovanja Kraške dekanijske Karitas poudari tudi njen predsednik Tomaž Kodrič. Poleg že naštetega namreč pomagajo tudi posameznikom v Domu upokojencev Sežana in v Socialno varstvenem zavodu Dutovlje, VDC, Varni hiši in drugim. “Ob gmotnih stiskah sodelavci veliko pozornosti namenjajo tudi ostarelim, bolnim, invalidom. Veliko je stisk, ki jih povzroča zasvojenost - z drogami, alkoholom in tudi igrami na srečo. Veliko je nasilja v družinah. Čedalje več pa je tudi duševne in duhovne revščine,” pravi Kodrič.

Na vprašanje, zakaj ob povprečno višjem materialnem standardu večine ljudi mnogo bolj opozarjamo na gmotno revščino kot na nasilje in duševno revščino, pa odgovori: “Ker je pri materialni revščini lažje pomagati. Druge oblike revščine terjajo bistveno več dela.”

MARICA URŠIČ ZUPAN


Najbolj brano