20 let prepozno za zaščito vasic v parku

V treh spomeniško zaščitenih vasicah Parka Škocjanske jame - v Matavunu, Škocjanu in Betanji - je varovanje kulturne dediščine dokaj neurejeno. Za večje posege na domačijah morajo domačini pridobiti smernice in soglasje spomeniškega zavoda, pri manjših (teh je največ) pa so prepuščeni sami sebi. Zato so jim strokovnjaki zdaj pripravili jasnejše napotke.

MATAVUN, BETANJA, ŠKOCJAN > Pročelja hiš je treba obnoviti z apnenim ometom iz lokalnega peska, tudi dimniki morajo biti ometani, korci klasični opečni in, če je možno, stari, pločevinaste obrobe na zatrepih niso dopustne. Stara vrata in okna naj bodo ohranjeni ali obnovljena po izvornih skupaj s panti, napušči hiš morajo ostati kratki, dopustne so samo zgodovinsko izpričane lope. Cisterne za plin in satelitske antene je treba zakriti, električne vode, ki so speljani po zraku, vkopati, poenotiti je treba oznake in javna svetila, ...

To je le del usmeritev iz nove študije, ki bo lahko prebivalcem treh vasi v Parku Škocjanske jame, Matavuna, Škocjana in Betanje, v pomoč, če bodo obnavljali svoje hiše. Te vasi so namreč spomeniško zaščitene, doslej pa pravih strokovnih usmeritev pri obnovi, razen pri projektih, ki zahtevajo gradbeno dovoljenje, domačini niso imeli.

Po priporočilih študije na območje parka ne sodijo zastekljeni balkoni, vidne satelitske antene, zidani dimniki, po zraku speljani električni vodi, kovinske ograje. V zavarovanih vaseh tudi ni zaželena gradnja lop, prizidkov in nadstreškov, ki niso zgodovinsko izpričani.

20 let prepozno

“Če mene vprašate, so to študijo pripravili 20 let prepozno. Novogradnje na tem našem zaščitenem območju tako in tako niso več možne; kako so si ljudje doslej obnavljali, vidite sami in je prikazano tudi v študiji kot primer slabe prakse, zato tudi pravim, da so te usmeritve sicer dobrodošle, vendar je storjeno že veliko, preveč nepravilnosti,” je za naš časnik v Motovunu povedal domačin David Gombač, ki je tudi predsednik Turističnega društva Škocjan.

Gombač še poudarja, da če bi domačini, posebno v 70. in 80. letih, ko so največ gradili, obnavljali in prizidovali, imeli jasna navodila, kakšne naj bodo hiše in drugi stavbni elementi, bi bil sedaj pogled na te tri zaščitene vasi drugačen.

Zavod za varstvo kulturne dediščine v ta prostor strokovno vstopa le v primerih, kjer je potrebno gradbeno dovoljenje, za katero daje smernice in soglasja. Pri manjših posegih pa so ljudje prepuščeni sami sebi, sami iščejo rešitve, materiale, način izvedbe. “Če bi že samo za barvo pročelij veljalo strogo pravilo, da, denimo, lahko izbereš le določene tri barve ali odtenke, bi bilo stanje veliko boljše,” še meni Gombač.

Študijo z rešitvami za ustrezno obnovo stavbne dediščine v Matavunu, Škocjanu in Betanji sta izdelala novogoriška arhitekta Katja Kosič in Mitja Skubin, ki ju je na osnovi zbiranja ponudb kot najbolj ustrezna izbrala uprava javnega zavoda Park Škocjanske jame. Iz uprave na naše vprašanje, zakaj niso izbrali arhitekta iz domačih logov, torej iz divaške ali katere druge kraške občine, saj je v študiji obravnavana kraška stavbna dediščina, so odgovorili, da so povpraševanje poslali trem ponudnikom, med njimi tudi kraškim arhitektom, vendar so Kosičevo in Skubina izbrali zaradi nizke cene (stala je 5000 evrov) in primerne strokovnosti. Naj ob tem spomnimo, da sta tako v. d. direktorja parka Stojan Ščuka kot konservatorka Zavoda za varstvo kulturne dediščine Eda Belingar Novogoričana. Divaškega arhitekta Stojana Lipolta, ki je v parku delal projekte za obnovo več objektov, med njimi tudi škocjanske kaplanije, ki jo Skubin navaja kot primer dobre prakse, pa k sodelovanju niso povabili.

Slabo varovanje - kaotično stanje

Študijo o sprejemljivih rešitvah za razvojne potrebe in posege na dediščini glede na preučene bistvene elemente stavbne dediščine treh spomeniško zaščitenih vasi sta na povabilo strokovnih služb Parka Škocjanske jame pripravila arhitekta Katja Kosič in Mitja Skubin.

V treh, sicer slikovitih in tipičnih vasicah, je namreč “zaznavati kaotično stanje”, pravi strokovna sodelavka v Parku Škocjanske jame Darja Kranjc. S tem misli na slabo varovanje kulturne dediščine. Vendar pa je vsekakor cilj tako uprave parka kot Zavoda za varstvo kulturne dediščine ohraniti dodano vrednost tega območja in vasi, ki je tudi v bogati kulturni dediščini, ne samo varovati naravo.

V študiji so zato prikazani bistveni elementi stavbne dediščine vseh treh naselij ter tudi neskladne in skladne rešitve obnove. Najbolj dragoceni del študije pa so jasne in natančne usmeritve, kako ustrezno obnoviti, rekonstruirati ali na novo narediti posamezne stavbne elemente.

Študijo sta arhitekta v sodelovanju s konservatorko Zavoda za varstvo kulturne dediščine Edo Belingar pripravila tako, da sta izhajala iz konkretnih potreb domačinov (njihovo mnenje sta preverjala tudi z anketo in s pogovori) ter na osnovi spomeniškega varstvenega režima poiskala primerne rešitve. Izsledke študije so najprej predstavili domačinom, ko jo bodo uskladili še s strokovnimi službami kulturnega ministrstva, pa bodo začeli veljati.

LEA KALC FURLANIČ

---