“Iz aviona so Brkini lepo zeleni”

Slabe prometne povezave in slaba infrastruktura so v preteklih desetletjih zdesetkale prebivalce Čičarije. Kmetovati zato ni imel kdo. Danes je infrastruktura boljša, toda kmetovanje ni kaj prida donosno, ugotavljajo tudi v sosednjih Brkinih.

TATRE, GOLAC > “V Golcu ni niti ene krave. Se ne splača. Včasih so bile pri vsaki hiši. Pa tudi ljudi je bilo več. 750 jih je živelo tu, zdaj nas je pa komaj 45. Kdo naj kosi? Mladih ni, v šolo hodi ena sama šolarka,” zgodbo o propadu kmetijstva v Čičarije povzame Željko Juriševič iz Golca. V obnovljeni hiši je uredil prenočišča, gostom ob koncu tedna ponudi tudi sezonske jedi in gobe. Redi tudi nekaj prašičev, govedi ali drobnice pa ne. Se ne izide, pravi.

Gozd se je zarasel do vasi in z njim so se stanovanjskim hišam približale tudi zveri in divjad. “Če ni ograjeno, ne pridelaš nič. Mi imamo dve njivi in obe ograjeni z električnim pastirjem. Sicer bi nam živali vse uničile,” pojasni Juriševič.

Kljub temu je nekoliko bolj optimist kot pred leti, saj se v vas vendarle počasi vrača življenje. V zadnjem času so lastniki, večinoma odseljeni domačini, obnovili šest hiš, občina je obnovila pokopališče in vodno zajetje, v septembru se za en dan dvigne zapornica na mejnem prehodu s Hrvaško. Če bi bila ta odprta vedno, bi tudi vas bolj zaživela, saj skoznjo vodi najkrajša povezava z Istro.

Podobna zgodba je tudi v drugih vaseh Čičarije. Vas Poljane, ki je pred desetletji štela 350 prebivalcev, ima zdaj vsega devet duš. Kdo bo torej kmetoval in ohranjal zeleni pas med vasmi in gozdom?!

Podobno, a vendarle manj drastično, se dogaja v Brkinih. “Iz aviona so Brkini lepo zeleni, nikjer nobenega problema,” nekoliko cinično pove Albin Mahne z ekološke kmetije Mahne na Tatrah, ko ga vprašamo po posledicah opuščanja kmetovanja v Brkinih.

Po zaslugi družine Mahne je okolica Tater pokošena in popasena, obdelani so tudi sadovnjaki. Tatre so ohranile obdelan in nezaraščen pas med vasjo in gozdom, povsem drugače je na sosednjih Kozjanah, Rjavčah ali Gabrku. “Tam ni v hlevih niti ene živali več. Dokler so bili starejši še živi, so bile skoraj pri vsaki hiši, zdaj pa jih ni več. In ko se enkrat hlev izprazni, ostane prazen,” pribije Mahne. “Kako pa naj se mlad človek loti kmetovanja? Če ima denar, ga ne bo vložil v kmetijske stroje, če ga nima, pa nima s čim delati,” še doda.

Brez strojev in večjih obdelovalnih površin, na katerih je kmetovanje vsaj za silo donosno, kmetijstva v Brkinih ne bo, napoveduje. Njihova kmetija preživi, ker se na njej s kmetovanjem ukvarja vsa družina in ker večino pridelka predelajo doma: mleko v sir, jabolka v kis in žganje, ... “Če bi prodajali mleko v mlekarno, ne bi pokrili niti stroškov,” pojasni kruto ekonomiko Mahne.

Zato vidi rešitev le v večplastni podpori kmetijstvu - vključno z združevanjem majhnih posesti v večje, ki jih je možno obdelovati s stroji. Pa še v tem primeru se kmetovanja loti le tisti, ki je pripravljen za malo denarja veliko delati, se odreči dopustu, ...

MARICA URŠIČ ZUPAN

---