Zlata pravljica se nadaljuje

Številčna slovenska balinarska delegacija je včeraj zjutraj ob vrnitvi v domovino na mejnem prehodu Jelšane prijavila dragocen tovor: s članskega svetovnega prvenstva na Reki se je vrnila s štirimi odličji.

REKA > Da so slovenski balinarji pravi mojstri svojega “poklica”, dobro desetletje ve že ves balinarski svet, nesporno kakovost pa so potrdili tudi na članskem svetovnem prvenstvu, ki ga je minuli teden gostila Reka. V izjemno močni konkurenci je bila pot do zmagovalnega odra v vseh šestih disciplinah več kot zahtevna, končni izkupiček pa je zadovoljil slovenske apetite. Že v petek popoldne je postalo jasno, da se bodo varovanci Aleša Škoberneta domov vrnili s štirimi odličji, saj je po sredinem izpadu Davorja Janžiča v četrtfinalu natančnega zbijanja možnosti za odličje zapravila še dvojica Kozjek-Janžič. Po gladkih uvrstitvah v polfinale je Slovenija ostala tudi brez finala v obeh tekaških disciplinah, saj je po dramatičnem porazu Anžeta Petriča in Aleša Borčnika v podaljšani igri štafetnega zbijanja slednji za tri točke zaostal tudi za finalom v hitrostnem zbijanju.

“V štafeti sva imela res smolo, malce več sreče pa bi potreboval tudi v brzincu, saj sem prvi dve krogli nesrečno zgrešil. Očitno so bile letos vse reprezentance v izjemni formi,” je povedal Borčnik.

Ko je finale mala malica

Za slovenske navijače so bili najbolj dramatični dogodki v petek zvečer, ko so polne tribune spremljale polfinala posameznikov in pri igri v krog. Če bi zapisali, da je bila pot Dejana Tonejca do obranitve naslova svetovnega prvaka v krogu trnova, še zdaleč ne bi opisali vseh muk, ki jih je slovenski reprezentant doživljal v zgoščenem petkovem sporedu. Že dopoldne je v najboljši predstavi turnirja v osmini finala ugnal Monačana Lottoja, sledila je tesna, a povsem zaslužena četrtfinalna zmaga proti Francozu Perchenancierju. Za vstop v finale ga je čakal na papirju najlažji tekmec, čeprav je Avstralec primorskih korenin Dino Mikolič v četrtfinalu premagal domačega aduta Živolića. V uvodnih obratih je bil primorski zet povsem raztresen, s slabim bližanjem in zgrešenimi kroglami pa je kravžljal živce svoji punci Loreni in dobri stotniji privržencev. Ko je Mikolič pobegnil na 12:4, je vse kazalo na pravo senzacijo. Nato pa je član reškega Vargona zbral vse moči, počasi začel manjšati prednost, a je kljub temu v zadnji obrat stopil z dvema točkama zaostanka. Zadnje Tonejčeve krogle so našle pot do kroga, Avstralcu pa je v odločilnih trenutkih zadrhtela roka, zgrešil je zadnje tri krogle in zapravil nemogoče. “Vedel sem, da moram vztrajati. V nobenem trenutku nisem obupal in to se mi je obrestovalo. Žreb mi resnično ni bil naklonjen, sam pri sebi pa sem razmišljal, da bom v primeru zmage v osmini finala proti Lottoju šel do konca. Finalna tekma se je na koncu izkazala celo kot najlažja,” je pojasnil Tonejc, ki je v sobotnem dopoldanskem velikem finalu zanesljivo ugnal Črnogorca Petkovića s 24:20 in po dveh letih spet oblekel mavrično majico. Po zadnji odigrani krogli je še nekaj minut stiskal pesti za reprezentančnega kolega Jureta Kozjeka, ki je na sosednjem igrišču v finalu igre posameznikov presenetljivo gladko strl odpor Hrvata Grančića (13:6) in prišel do zgodovinske tretje zaporedne svetovne krone v tej disciplini.

Izkoristili kakovost in izkušnje

“Po številnih šokih, ki so jih fantje doživeli v petek, sta Dejan in Jure zadnji dan tekmovanja opravila z odliko. Tonejc je v osmini finala in polfinalu preživljal pravi pekel, a je zdržal do konca. Juretu je uspel zgodovinski dosežek, ki ga bo zelo težko ponoviti. Pred finalnima dvobojema zanju nisem imel posebnih napotkov. Morala sta ostati mirna in zbrana, njuna kakovost ni bila nikoli vprašljiva. V izločilnih dvobojih sta s pridom izkoristila bogate izkušnje,” je po koncu finalnih dvobojev dejal Škoberne, ki je bil z izkupičkom slovenske izbrane vrste zelo zadovoljen: “Zame osebno je to skorajda že presežek, a sem se zavedal, da smo v vseh šestih disciplinah kandidati za najvišja mesta. To je nekakšna realna slika kakovosti slovenske reprezentance.”

V finalu štafetnega zbijanja sta Hrvata Brnić in Miličević upravičila vlogo favoritov in s 57:52 ugnala Italijana Ferrera in Mano, bron sta si razdelila Slovenca Borčnik in Petrič ter Francoza Abelfo in Micoud. V natančnem zbijanju je slavil Francoz Chirat pred Italijanom Grattapaglio ter Libanoncem El Haririjem in Kitajcem Suom. V dramatičnem finalu hitrostnega zbijanja je Abelfo šokiral Brnića, bron je romal v roke Borčniku in Italijanu Michelettiju. V igri dvojic sta zlato osvojila Italijana Bruzzone in Gratapaglia, ki sta premagala domačo navezo Grančić-Tadić, bron pa sta si razdelili reprezentanci Argentine in Alžirije.

Odličje ima enajst reprezentanc

Da balinarski šport doživlja pravi razcvet na praktično vseh celinah, dokazuje tudi podatek o številu držav, ki so se zavihtele med dobitnice medalj. Ob tradicionalnih balinarskih velesilah Italiji, Franciji, Hrvaški in Sloveniji so na zmagovalni oder stopili še predstavniki Črne gore, Alžirije, Čila, Argentine, Avstralije, Kitajske in Libanona.

Postojnski Libanonec do brona

Do zgodovinske medalje za libanonsko balinanje je prišel Baschir El Hariri, ki je navdušil z nastopi in si priboril bron v natančnem zbijanju. Postojnčan z libanonskim potnim listom je v igri posameznikov prišel do osmine finala.

Organizacijski spodrsljaji

Da se organizatorji niso pretirano izkazali, je potrdil tudi dolgoletni mednarodni sodnik Marjan Ferfolja, ki je obenem izrazil tudi nejevoljo zaradi slabe kakovosti sojenja svojih kolegov iz azijskih in afriških držav.

Nogometno vzdušje na Podvežici

Petkov in sobotni dan so na prvenstvu zaznamovali številni obiskovalci. Med finalnimi nastopi hrvaških balinarjev je bilo v dvorani na Podvežici bučno kot na nogometnih stadionih, skozi vse prvenstvo pa je na tribunah vladalo prijateljsko vzdušje. Predvsem med slovenskimi in hrvaškimi navijači.

SIMON MALJEVAC

---