Z vsemi bi moral na kavo

Jan Močnik se na hudo naravno omejitev (174 centimetrov višine) za profesionalnega košarkarja ni nikoli oziral. Z delom, trmo in predrznostjo je med dolgo, pretežno domačo kariero trikrat poskusil na tujem. Letos igra za kosovskega prvoligaša Peja.

PEJA > V tem kosovskem mestu, ki ga starejši, v časih nekdanje Jugoslavije šolani Slovenci, veliko bolje poznamo kot Peć, je to sezono začasni dom našel 27-letni branilec Jan Močnik iz Deskel. Po tem, ko se je košarkarsko izšolal v domačem in nato predvsem v novogoriškem in sežanskem klubu ter v kadetski, mladinski in mladi reprezentanci, ga je poklicna košarkarska pot v Sloveniji zanesla še v Postojno, Olimpijo, Slovan in Maribor, v tujini pa se je preizkusil v poljskem Poznanu in v italijanskem Snaideru.

V minulem 11. krogu je Peja s 102:89 premagala ekipo Ylli. Igralec tekme je bil prav Jan Močnik, dal 12 košev, prispeval je 17 asistenc, zbral pa je še 5 skokov.

Kosovo ni ravno obljubljena dežela. In zakaj se je Močnik odločil, da se preizkusi tudi tam? “Po nekaj letih v Sloveniji sem si spet zaželel izziva igranja v tujini. Čakal sem na pravo ponudbo. Iz Peje so me poklicali v dokaj ugodnem trenutku, na začetku prvenstva. Prepričal sem se, da je klub dobro organiziran in ambiciozen, po tem pa o podpisu pogodbe nisem več dolgo razmišljal.”

KB Peja je pred dvema letoma že osvojila kosovsko prvenstvo, letos pa želi ta uspeh ponoviti in osvojiti še pokal, za kar se bodo borili predvsem s podobno močnim Sigalom iz Prištine. Zato so se okrepili s štirimi tujci. Z Močnikom so prišli še Američan Ephram Davis, Črnogorec Radomir Marojević in Hrvat Hrvoje Puljko. Moštvo vodi Hrvat Borislav Kurtović. Dodati velja, da Peja igra tudi v balkanski ligi, kjer tekmujejo še klubi iz Albanije, Črne gore, Makedonije in Bolgarije.

Na vrh Kosova in Balkana?

Ta čas Peji kar dobro kaže, pravi Jan: “Delimo si prvo mesto v domačem prvenstvu s Prištino, ki smo jo konec tedna na derbiju premagali za koš, v balkanski ligi pa zasedamo drugo mesto. Za te dosežke dvakrat dnevno resno treniramo - tako v dvorani kot v fitnesu. Trener mi je takoj jasno povedal, kaj od mene pričakuje - da sem klasični organizator igre. Najprej moram razigrati moštvo, po tem pa misliti nase in tega se držim, kar kaže tudi statistika. Sem prvi asistent lige in prvi pri ukradenih žogah. “

Močnik je na derbiju s Prištino dosegel sedem košev in prispeval šest asistenc. Kosovo je mlada država, pa tudi v nekdanji Jugoslaviji ni sodilo med košarkarsko razvita območja. Zato je bilo zanimivo slišati Janovo oceno kakovosti lige in njeno primerjavo s slovenskim prvenstvom: “Krka in Olimpija bi bila tukaj razred zase, ostali del lige kosovske lige pa je kakovostno primerljiv s slovensko. Balkanska liga je po ravni nekje vmes med jadransko in slovensko, vsekakor pa je na Kosovu veliko več navijanja in pritiska na igralce.”

Navijači, kakršnih ni nikjer

Ena takšnih stresnih tekem je bila prav nedavni derbi s Sigalom iz Prištine. Dvorana v Peji, velika približno kot košarkarski Tivoli, je bila že dolgo pred tekmo razprodana, vzdušje pa neverjetno. “Tukaj je, kot smo rekli v nekdanji skupni državi, ludnica. Vse je nabito polno, ljudje živijo za klubske barve. Navijajo temperamentno, glasno, polno je dima. Marsikje sem že igral, a česa takšnega še nisem doživel. Na srečo rad igram v navijaškem vzdušju, druga sreča pa je, da zmagujemo. Ljudje so namreč zelo zahtevni,” je povedal Močnik, ki se je sicer na bivanje v mestu s 60.000 prebivalci, ki leži 60 kilometrov jugozahodno od prestolnice Priština, že povsem navadil.

Življenje je precej bolj prijazno od tistega, ki ga v Sloveniji poznamo s TV prispevkov s Kosova: “Klub je poskrbel, da se imamo tujci lepo. Zagotovljena sta udobno stanovanje in okusna hrana v restavraciji. Plačila so redna in v dogovorjenih zneskih. Nižji standard se sicer občuti. Tako niti naša niti druge dvorane sploh niso ogrevane. Na mraz sem se še najtežje prilagodil, vendar pa so ljudje prijazni, kar odtehta kakšno drobno težavo. Mesto živi za klub. Na ulici me ljudje prepoznajo, želijo se fotografirati z mano in me vabijo na kavo. Znanja albanščine sploh ne potrebujem, saj vsi znajo ali srbsko ali angleško. Naučil sem se le nekaj pozdravov in vljudnostih fraz, sicer pa se ob prostem času še največ zadržujem v stanovanju, ker imam le tako mir.”

IGOR MUŠIČ

---